“Občudujem mame, ki ostanejo doma z otroki, nismo pa vse za to”

Magdalena Strmšek Buh verjame v iskrene odnose. Tako v domačem kot delovnem okolju jo vodi ista drža: "Želim biti v vsej svoji pristnosti."

Prosti čas najraje preživlja s svojo družino, radi se odpravijo na družinske izlete, blizu so jim morje in potovanja v tujino.

Že v mladosti je bila aktivna na raznolikih področjih, za kar ima veliko zaslug njena mama, ki ji je bila pri tem velik zgled. Tako se je izoblikovala v Frančiškovi skupini, pevskem zboru, mladinski skupini, kot srednješolko so jo veselila ročna dela, nudila je učno pomoč … "V vsem tem sem čutila neko zadovoljstvo," pravi.

V njej se skriva precej pustolovskega duha in kot mladostnica je celo razmišljala, da si bo ustvarila življenje v tujini. V srednješolskih letih so večkrat kam poromali z domačim župnikom, še več časa za potovanja je imela kot študentka, sploh ko ni bila takoj sprejeta na želeno fakulteto. A daleč od tega, da bi ji bilo tisto leto dolgčas. "Ves čas me je nekam vleklo." Plesala je folkloro, se vključevala v dejavnosti pri minoritih, delala kot prostovoljka pri več društvih, vodila mladinske delavnice in tabore, šla na mladinsko izmenjavo …

V tujino se je prvič za dlje časa podala s programom POTA, njihov cilj je bil misijon v Peruju. Priznava, da je imela kot koordinatorica velike skupine kar nekaj izzivov, a da je bila ne glede na vse to lepa izkušnja. Takoj po Peruju so se podali še v Amazonijo, kjer je spoznala eno od zaposlenih pri španski Karitas, ki jo je navdušila za tovrstno delo.

Želja, da bi nekoč delala pri Karitas, se ji je tudi uresničila, a kot pripoveduje, je bila realnost nekoliko drugačna. "Po pol leta sem videla, da potrebujem delo z ljudmi, pisarniško delo mi ne leži." Pripravništvo je tako opravljala v zavodu Pelikan. "Tam so me naučili pristnosti, osebnega odnosa, postaviti meje."

Vmes je bila koordinatorica ženske skupnosti na Razborju. "Navadno je bilo tako, da so se odprle, tik preden sem bila namenjena domov. Ni mi preostalo drugega, kot da ostanem in poslušam. Nisem hotela ubiti trenutka, ko so mi zaupale. Mož, takrat še fant, me je dostikrat čakal doma, ne da bi vedel, koliko časa sem se zadržala."

Njeno delo z ranljivimi skupinami na področju trgovine z ljudmi od nje zahteva jasno postavljene meje. Prizadeva si za osebni odnos. Del njene službe je precej nepredvidljiv. "Pomembni sta pristnost in odkritost."

Razlogi, zakaj se posamezniki znajdejo v takšni situaciji in jim pomagajo pri začasnem umiku, so različni. "Med mlajšimi prevladuje recimo neka naivnost, sploh med dekleti, ki so bile prisiljene v poroko, ima velik vpliv družina. Veliko moči so potrebovale, da so pobegnile. Precej je odvisno od tega, od kod prihajajo. Eni so odvisniki, osebe s fizično oviranostjo in podobno."

Na začetku si s sodelavci predvsem prizadevajo, "da se spet počutijo vredne, da jim povrnemo človeško dostojanstvo s toplim obrokom, tušem, z malimi stvarmi, ki jih prej morda sploh niso imeli. Postopoma nam zaupajo, zakaj. Naš prvi korak je, da jih stabiliziramo. Ko se vzpostavi zaupanje, pa gradimo naprej".

Dela tudi z osebami, ki prihajajo iz Latinske Amerike, kjer imajo pa težave zaradi politične situacije. "Pridejo z dvema kovčkoma, v katerem je celo njihovo življenje. Počasi nam zaupajo svoje zgodbe. Pri starejših je marsikdaj opaziti več življenjske energije kot pri mlajših." Prizadevajo si jim poiskati službo, jih vključiti v raznorazne aktivnosti in društva.

Kadar le more, jim je na voljo za telefonske klice in sporočila. "Lahko jih usmerjam, pomagam, ne bom pa delala namesto njih. Ne morejo pričakovati, da je odgovornost za to, kako se bo odvilo njihovo življenje, na meni." Tako kot za svoje otroke si tudi zanje želi, da so odgovorni za svoje življenje. "Zanimivo je videti človeka, ki je imel svoje podjetje, živel v težkih razmerah v Venezueli in bil pod nenehnim pritiskom, ali bo sploh preživel dan, ko pride sem, pa se čisto prepusti in naenkrat ne zmore nič."

Vsak od njih je svojevrsten in vsak potrebuje drugačen pristop. Pomagajo jim pri pridobivanju dokumentov, prijavi bivališča in drugih birokratskih stvareh. Magdaleni pri tem prav pride znanje španščine. "Mi smo njihov most komunikacije. Veliko osebnih stvari mi zaupajo, od smešnih do žalostnih. Nedelo in preveč časa ljudem škodi. Vedno pravim: ti moraš narediti in se potruditi, ne jaz. Imaš pa vso mojo pomoč. Tanka je meja, ko kdo že začne izkoriščati nudeno pomoč. In nikakor ne dovolim, da me kdo žali zaradi svoje stiske ali bi jaz žalila njega zaradi njegove stiske."

Pri delu jo preveva največje zadovoljstvo, ko vidi njihovo zadovoljstvo in veselje ob doseženem cilju. Z vsemi posamezniki in družinami pri Karitas ohranjajo stik tudi potem, ko se že osamosvojijo in zaživijo v novem okolju. "Zelo mi je pomembno, da ne pričakujem, kajti pričakovanja nas razočarajo."

Vse zgodbe pa nimajo srečnega konca. Dostikrat se vložen čas in energija ne obrestujeta. "Sama moram stvari predelati, da se razbremenim in te misli ne dobijo korenin. O perečih službenih zadevah največkrat potarnam možu ali sodelavcu. Ti osebni odnosi me oblikujejo, vsak človek, s katerim sem v stiku, mi nekaj da in verjamem, da je tudi obratno."

Magdalena si prizadeva, da službenih težav ne nosi domov. Je žena in mama treh otrok (7, 9 in 11 let). "Vloga mame me je spremenila," pravi. Z možem si prizadevata, da jih vzgojita v samostojne in empatične posameznike, ki bodo znali postavljati meje.

Sploh njen drugorojenec potrebuje več pozornosti, je namreč otrok s posebnimi potrebami. "Oskar se je rodil zdrav, tako nosečnost kot porod sta potekala brez težav. Do 12. dne starosti, ko smo pri njem opazili znake prehlada. Pregledal ga je pediater in povedal, da slabše diha, naj bomo bolj pozorni," pripoveduje.

Materinski čut ji ni dal miru in z možem sta novorojenčka, ki je postajal vedno bolj utrujen, odpeljala na pediatrično kliniko. "Na začetku naju sploh niso jemali resno, ko pa so ga pogledali, so ga zelo hitro sprejeli in po nekaj urah, ko sva ga spet lahko videla, je bil že priključen na vse možne aparate. Zdravnica nama je očitajoče dejala, da sva pripeljala zelo bolnega otroka."

Sinovo življenje je bilo ogroženo, dali so ga v umetno komo. Zdravniki pet dni niso vedeli, kaj mu je in kako naj ga zdravijo. "V tistih dneh, ko sva bila vsak dan ob njegovi bolniški postelji, se spomnim trenutka, ko sva se z možem spogledala in spraševala sem se: ali je to to, a ga spustiva? Nič ne moreš storiti, samo nemočno opazuješ, kako se zdravniki borijo za njegovo življenje. Na eni točki sva se od njega že poslovila."

Ko so mu končno postavili diagnozo respiratornega virusa RSV in ga začeli zdraviti, je deček že utrpel nepopravljive posledice. Po štirih tednih so ga začeli zbujati iz kome. "Bilo je veliko prečutih noči in posebni občutki, ko sem ga po dolgem času lahko spet pestovala z vsemi cevkami v rokah."

Po nekaj mesecih in dodatnih pregledih so mu zaradi možganskih poškodb, ki jih je utrpel med večkratnimi premori dihanja, postavili še več diagnoz, tudi cerebralno paralizo in slepoto. "Občudujem mame, ki ostanejo v tem boju same. Midva sva šla v tej situaciji tudi čez najin odnos. Hvaležna sem, da je mož zelo družinski človek so mu otroci in najin odnos zelo pomembni. Če tega ne bi začutila, bi naju to najverjetneje zelo oddaljilo."

Pravi, da je cela družina rasla z Oskarjevo diagnozo, se prilagajala in spoznavala, v katero smer jih pelje pot. Hvaležna je za vse zdravstvene delavce, ki so s predanostjo in sočutjem skrbeli za njihovo družino.

Slabe napovedi zdravnikov jih niso ustavile, da Oskarju ne bi omogočili čim večje samostojnosti. "Nikoli ne govorimo, da česa ne zmore. Zaradi tega ima veliko notranjo motivacijo, ki ga vleče naprej." Še več, devetletnik si izzive postavlja kar sam. Ogromno sta mu pomagala plezanje in plavanje.

V vseh življenjskih situacijah ji je v veliko oporo vera. "Oba z možem globoko verjameva v Boga. Tudi v situaciji z Oskarjem je bilo popolno sprejemanje in zaupanje, da bomo mi to zmogli. Resnično čutim, da nismo sami, da nas nekdo čuva in vodi. Pridejo pa tudi dvomi, sploh ko sem utrujena."

Kljub izzivom drugorojenega sina se je odločila vrniti v službo. "Občudujem mame, ki ostanejo z otroki, nismo pa vse za to. Štirih let, ki sem jih preživela doma z otroki, sicer ne bi zamenjala za nič, ne bi pa se našla v tem načinu življenja na dolgi rok. Potrebujem čim več aktivnosti in dogajanje, da se počutim koristno in živo."