“Moj razum je matematičen, srce pesniško, duša pa neumorna iskalka resnice”

Dragica Šteh je žena, mama, sestra, teta, svakinja, snaha, sodelavka in profesorica matematike s petindvajsetletnimi izkušnjami poučevanja. Uživa v pisanju pesmi, zgodb, pravljic, dramskih del. Je avtorica dveh šmarničnih branj ter zbornika o 50-letni zgodovini Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

Izdala je tri pesniške zbirke – Čez leto dni (posvečeno pokojnemu bratu, duhovniku in prvemu policijskemu vikarju Janku Novaku), Vse ostalo (posvečeno generaciji devetošolcev na OŠ Zagradec) ter Ta pesem je zate (darilo sorodnikom in prijateljem ob Dragičinem 50. rojstnem dnevu). Podpisala se je tudi pod dramski deli Sin slovenskega naroda (o Josipu Jurčiču) ter Zagraška mama I. in II.

Občina Ivančna Gorica ji je podelila naziv ambasadorka Občine Ivančna Gorica za področje kulture (leta 2019), dobila je tudi občinsko Jurčičevo nagrado za področje kulture in pedagoškega dela. Televizija Vaš kanal in njeni gledalci so ji leta 2023 podelili naziv Osebnost leta.

Na Srednji šoli Josipa Jurčiča, kjer poučuje matematiko, spodbuja dijake ne samo na učnem, ampak tudi na ustvarjalnem področju. Je predsednica šolskega kulturnega društva. Zelo rada je razredničarka. Dejavna je tudi v domači župniji Šentvid pri Stični, kjer je članica župnijskega pastoralnega sveta.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva nima pravila. Zadostuje, če je imel spanec dovolj ur, če zjutraj ničesar ne iščemo, če imamo v dnevu, ki je pred nami, nekaj, česar se veselimo. Takšne običajne stvari.

Najboljše pa je, če se na poti v šolo in službo misli naravnajo na prave frekvence, z znamenjem križa, s priprošnjo k našim najljubšim svetnikom in s pogovorom o tem, kaj bo danes za kosilo.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Nisem zagovornica ideje, da ima človek v življenju različne vloge. Kot da bi življenje "igrali" in ne živeli. Materinstvo je dar, ki ga hvaležno sprejemam in ga skušam čim bolj polno živeti. Najlepše pri materinstvu se mi zdi, da je vsako obdobje drugačno. Tako lepo je bilo, ko so bili otroci majhni. To je bil čas nežnosti, smeha, večernih zgodb pod mehko odejo, občutka, da lahko mamin objem potolaži, umiri, osreči …

Pa obdobje vrtca, šole – nova znanja, prve preizkušnje, prvi pomembnejši izzivi in spoznanje, kako nujna sta podpora in razumevanje. In lep je tudi čas, v katerem smo zdaj; ko naju počasi otroci preraščajo, pa naju vseeno ali še bolj z veseljem objamejo. Ko so argumenti pogovora vse bolj izoblikovani, ko se rišejo življenjske odločitve za prihodnost.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Dobra knjiga, misel, ki me zresetira in mi malo naravna nastavitve, zakramentalno življenje v svojem stalnem tempu. Duhovno me napolni večer, ko so dnevni opravki in vse nujne reči pod streho, ko smo vsi doma in lahko še kakšno rečemo. Med pomembne vire duhovnega blagostanja sodijo odnosi, mirna vest, sprijaznjenje s stvarmi, na katere nimam vpliva, odločitev za odpuščanje, prava kombinacija ponižnosti in vztrajnosti.

Duhovnost je močno povezana z vero, da je tuzemsko življenje le en del naše poti. Zato se rada zatekam k vsem ljubim osebam, ki so že onkraj zemeljskih meja – k mami in očetu, pa k stari mami in bratu. Odkrito jih prosim za pomoč, za navdih pravih besed in dejanj, za spremljanje ob težkih dnevih, za tolažbo, ko se predme postavi kakšna nepremostljiva ovira.

Mnogo je situacij in dogodkov, ko na poseben način vem, čutim in verjamem, da so z menoj in z nami. V nekih osupljivih naključjih, v prizorih iz narave, v podčrtanih odstavkih v bratovih knjigah, ki mi pridejo pod roke ravno ob pravem času. Za duhovno polnitev ne obstaja recept ali neka skrivnostna tipka; bolj gre za stalno odprtost prisotnosti Duha v življenju.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
To bi morali vprašati njega. 😊 Ob obveznostih in pomanjkanju časa se dogaja vse sorte. Včasih se zgodi simpatično nenačrtovan skupni čas, ki poživi odnos in je vse ostalo potem lažje izvedljivo. Večino časa pa je treba skupne aktivnosti, opravila, domače obveznosti in preživljanje prostega časa skrbno načrtovati in zraven še močno upati, da ne pride "nič vmes" in da bo vse steklo, tako kot mora.

In vendar se iz vsake ponovitve – pa naj bodo to srečni ali žalostni trenutki, nečesa naučiva. Tudi tega, kaj v odnosu res deluje, kaj podpira in krepi, pa tudi kaj odnos rahlja ali celo zastruplja. Ena od stvari, ki res dobro vpliva na oba in na celo družino, pa je čas za kuhinjsko mizo ob dobrem domačem kosilu ali večerji.

5. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj na svetu sem hvaležna za družino. Najprej za tisto, ki me je sprejela, za mami in atija, za oba brata in najljubšo sestro Ireno (in ne, ni najljubša samo zato, ker je edina), ki je steber mojega življenja že od nekdaj. Hvaležna sem za svakinjo, za nečakinji in nečaka; za našo veliko razširjeno družino, kjer ne manjka podpore in skupnih dogodivščin.

Neskončno sem hvaležna za družino, ki sva jo ustvarila skupaj z možem Matejem; za najine štiri otroke Luko, Matica, Julijo in Jurija, ki vsak na svoj način bogatijo naš svet. Hvaležna sem tudi za družino, v katero sem se primožila. Za svaka, tasta in ljubo taščo, ki je na začetku tega leta sklenila svojo predano in požrtvovalno življenjsko pot. Pri njej je čas dobil drugačno dimenzijo. Vedno je bila na razpolago, vedno prisotna v trenutku, pripravljena na pogovor in na pripravo najljubših palačink.

6. V vaši duši se srečujeta matematična natančnost in bogata beseda. Kaj vam v konkretnem življenju večkrat pride prav?
Takole je. Razum je matematičen, srce pesniško, duša pa neumorna iskalka resnice. Vse troje se povezuje in dopolnjuje. Ko se je treba soočiti z izzivi, pride prav matematična logika, ko je treba predelati čustva, je na mestu pesem, ko pa zmanjka človeškega, je nadvse pomirjujoča misel, da je vse za nekaj dobro.

7. Pri poučevanju matematike mnogi učenci občutijo strah ali odpor. Kako jim pomagate, da začnejo verjeti vase in izgubijo vsaj del strahu?
Ko sem študirala matematiko na fakulteti za matematiko in fiziko, sem imela celo vrsto profesorjev, ki so nas resnično spodbujali in nam pomagali, da smo premagovali tudi najtežje izzive. In ko nam je uspelo, so bili iskreno veseli za nas. A ni to najlepša možna drža za učitelja?

Da kot razlagalec snovi daje vse od sebe, potem pa spodbuja, navdušuje, se ne utrudi pri ponovnih razlagah. In se seveda veseli napredka svojih učencev. Zame je pravzaprav eden največjih komplimentov, če potem, ko se oglasi šolski zvonec, rečejo: Kaaj, a je že konec ure? Če pa kdo od njih naznani, da je matematika njegov ali njen najljubši predmet, pa je to že skoraj malo kičasto. 😊

8. Napisali ste knjigo o Lojzetu Grozdetu. Kako vas nagovarja blaženi mladenič?
Ko sem pisala šmarnice o blaženem Alojziju Grozdetu, sem precej časa preživela ob prebiranju njegovega življenjepisa in njegovih pesmi. Ob življenjepisu me je nemalokrat presunilo dejstvo, kako klen, odločen, neomajen je bil v svojih prepričanjih in pripadnosti veri.

Najtežji del pisanja mi je predstavljal opis njegove mučeniške smrti. Konec koncev so bile šmarnice namenjene otrokom. Tudi tu so mi pomagale njegove pesmi in preroško sporočilo, ki je v njih zapisano.

Pomembno pa se mi zdi tudi to, da se ohrani zgodovinski spomin na dogodke, ki so močno zaznamovali naš narod in ki še zdaj kličejo po spravi, odpuščanju in bolj odločnemu trudu za ohranitev slovenstva. Pri tem je bl. Alojzij Grozde naš zgled in priprošnjik.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Tudi to bo minilo. 😊

Ko je težko in se že zvečer odpravim spat z mislijo na to, kaj bo prinesel jutrišnji dan, si rečem: Tudi to bo minilo. In res mine. Hkrati pa je to tudi misel, ki me prizemlji, kadar mi kakšna reč res dobro uspe. Ko se po kakšnem dogodku vrstijo pohvale in priznanja, si rečem – Tudi to bo minilo. Ker je napuh prav poseben nahrbtnik, ki se zlepa ne pusti odložiti z ramen.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... je Bog v žensko naravo položil res edinstveno kombinacijo skoraj paradoksalnih lastnosti. Nežnost in odločnost. Sočutje in vztrajnost. Doslednost in prizanesljivost. Lepo je biti ženska, žena, mati, sestra, teta, snaha, učiteljica, sodelavka, prijateljica – ker je v vseh teh nazivih toliko ljubezni, toliko skrivnostnih povezav, prijaznih sporočil, telefonskih pogovorov, zapisanih misli, ki ostanejo za vedno.

Včasih rečejo, da smo ženske večopravilne. Meni pa se zdi, da imamo tudi nek poseben večsistemski pogled na svet. Da o sposobnostih logistike upravljanja družinskih urnikov, prevozov, zdravniških pregledov, urejanja dokumentacij vseh vrst, načrtovanja in izvedbe praznovanj, presenečenj, potovanj, sploh ne govorimo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.