V sodobnem svetu upočasnjevanje ne velja za vrlino. Če že kaj, raje pospešujemo. Želimo si, da bi bilo vse hitreje, lažje in bolj priročno. Vse počasno in neučinkovito je treba neusmiljeno odpraviti.
To veliko pospeševanje se dogaja že nekaj časa, zdi pa se, da v zadnjih letih postaja vedno bolj pomembno. Spomnim se, kako sem kot študent pred zgolj nekaj desetletji v baru živahno razpravljal s prijatelji o datumu določenega dogodka, navedka ali zanimivega dejstva. Takšne razprave se dandanes ne dogajajo več, saj nekdo v trenutku, ko se vprašanje pojavi, vzame v roke telefon in vpraša umetno inteligenco.
Škoda, kajti te živahne razprave so vijugale v različne smeri in nas navduševale na vse mogoče nepričakovane načine. Nič nenavadnega ni bilo, da sem naslednji dan, potem ko sem preveril sporno dejstvo, priznal, da sem se prejšnji večer brezupno zmotil na celi črti. Ko sem sprejel poraz, so prijatelji pred menoj zmagoslavno poplesavali. V teh dolgotrajnih razpravah je bilo nekaj zdravega, mečevali smo se z besedami, se šalili, razvedrili in na koncu milostno priznali poraz.
Te razprave so bile ljubiteljske, napačno usmerjene in zato izjemno zabavne. Na koncu sem se iz njih veliko naučil. Kadakoli so mi dokazali, da se motim, tega nisem nikoli pozabil. Danes pa se ne dogaja več nič podobnega, saj se takoj posvetujemo s spletnim "strokovnjakom", ob odgovoru vsi skomignejo z rameni in si ga nikoli ne zapomnijo (saj se lahko vedno znova posvetujemo z umetno inteligenco). Nikoli ne pridobimo nobenega znanja, ki bi se nam resnično vtisnilo v spomin. Trpljenja, ker so nam dokazali zmoto, danes ni več, prav tako pa tudi ne zmagoslavja, človeških pogovorov in njihove ustvarjalnosti.
Ker je naše življenje postalo tako zelo udobno, nismo več pripravljeni potrpeti, niti v drobnih stvareh. Če se spletna stran ne naloži takoj, godrnjaje zaprem zavihek. Če se med gledanjem Netflixa pojavijo težave z brezžično povezavo, se na ves glas pritožujem. Če moje letalo zamuja eno uro, sprašujem Boga, s čim sem se mu tako neznansko zameril.
Potrpežljivost in dolgotrpnost
Skratka, vrlina dolgotrpnosti je vedno redkejša, že skoraj na meji izumrtja. Postala je simptom nečesa, kar je šlo po našem mnenju narobe, v resnici pa je znamenje, da je nekaj dejansko prav.
Vsi vemo, da je najnevarnejša molitev: "Gospod, prosim te za potrpežljivost." Razlog za nevarnost je seveda v tem: edini način za pridobivanje potrpežljivosti je, da jo čim pogosteje vadimo. To pa lahko počnemo samo na en način: da prenašamo razmere, ki so dolgočasne, ki nas vznemirjajo, ki so nadležne. Morda Bog odgovori na našo prošnjo za potrpežljivost in nas previdnostno pošlje v velikanski prometni zastoj? Ali pa nam sredi res natrpanega dne pošlje zgovornega prijatelja, ki tisti trenutek obupno potrebuje nekoga, da mu prisluhne za kakšno uro? Gospod, prešibak sem za takšne preizkušnje!
Urjenje potrpežljivosti je že samo po sebi nevarno, še bolj pa je tvegana molitvena prošnja za dolgotrpnost, vrlino, ki je sicer povezana s potrpežljivostjo, ni pa povsem enaka. Tveganje pri prošnji za dolgotrpnost je že v besedi – Boga prosimo, naj nam dovoli pošteno trpeti, pogosto dlje časa. Če bi kdaj imel pogum, da molim za dolgotrpnost, se mi zdi, da bi se vsaj malce zavaroval: "Gospod, prosim te za dolgotrpnost … ampak ne še ta trenutek."
Iz katekizma
Verovati v enega Boga in ga ljubiti z vsem svojim bitjem ima neizmerne posledice za vse naše življenje …
To se pravi zanesti se na Boga v vsaki okoliščini, celo v nezgodi. Molitev sv. Terezije Velike to čudovito izraža:
Nič naj te ne vznemirja,
nič naj te ne plaši,
vse mine.
Bog se ne spreminja.
Potrpežljivost vse doseže.
Kdor se Boga drži,
mu ničesar ne manjka.
Bog edini zadostuje.
Potrpežljivost je povezana s prenašanjem preizkušenj sedanjega trenutka, medtem ko dolgotrpnost zre dlje v prihodnost. Dodatno težavo predstavlja ohranjanje upanja sredi dobrega, ki k nam prihaja z zamudo. Junaško dolgotrpnost, recimo, premorejo katoliški mučenci, ki so v sedanjem trenutku pripravljeni trpeti za večje dobro v nebesih.
Še en koristen način za razlikovanje med potrpežljivostjo in dolgotrpnostjo je tale: potrpežljivost se osredinja na prenašanje trpljenja v danem trenutku, dolgotrpnost pa na dobro, ki ga bomo deležni pozneje. Oboje je potrebno za našo srečo in oboje pridobimo le z dejavnim urjenjem.
Če se dolgotrpnost osredinja na prihodnost v upanju, je ne moremo vaditi tako, da se umaknemo ali da ne storimo ničesar. Pravzaprav gre za dejavno obliko čakanja. Pomaga nam, da nas tudi najtemnejši trenutki v našem življenju oblikujejo v smeri končne sreče.
Nihče izmed nas izrecno ne prosi Boga za težak križ trpljenja, toda ko nam je tak križ naložen, se dolgotrpnost odzove z zaupanjem in si prizadeva to trpljenje združiti s Kristusovim. Kdor zna prenašati trpljenje in ima ob tem v mislih večno upanje, se zelo približa Gospodu. Zaradi tega so nekateri veliki svetniki radi rekli: če trpimo, to razodeva, kako zelo nas Bog ljubi.
Ko trpimo, se moramo vedno zavedati, da nas to oblikuje za veliko usodo. Trpimo s celotnim kozmosom, trpimo zanj, postajamo del Božjega zveličavnega načrta. Zdi se mi, da imamo pred seboj dve poti. Prva je pot sodobnega sveta, ki poveličuje hitrost, udobje in užitek. Druga je pot počasnega, težavnega grajenja našega značaja. Prva daje prednost sedanjemu trenutku in zavrača vsako predstavo, da bi potrpežljivost in trpljenje lahko privedla do česarkoli dobrega. Druga si prizadeva, da bi se povezala z večjo ljubeznijo, ljubeznijo, ki je pripravljena trpeti za ljubljenega, ljubeznijo, ki jo zaznamujejo veselje, upanje in možnosti.
Vrlina dolgotrpnosti nam veliko razkriva. Če jo dobro in potrpežljivo udejanjamo, je to spoznanje, da smo ljubljeni, da imamo v življenju namen in da se že zdaj pripravljamo na nekaj boljšega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
