V hitrem tempu življenja se pogosto zgodi, da prav v krogu družine izrečemo besede ali storimo dejanja, ki nas ranijo in naš dom ovijejo v mučno tišino. Prav zato nas postni čas vabi, da iščemo načine, kako lahko izboljšamo svoje odnose v družini. Jezus nam namreč daje upanje, da lahko tudi iz prepirov in razočaranj, iz vsega, kar se nam zdi pretežko ali celo "mrtvo", vzklije novo življenje.
V ta namen se lahko zberemo ob družinskem oltarčku in se s pomočjo simbolike kamnov zazremo vase, v svoje misli, besede in dejanja.
Izpraševanje vesti
Na začetku vsak vzame v roke kamen in ga nekaj časa v tišini opazuje. Medtem ko igra v ozadju umirjena inštrumentalna glasba, eden od staršev z mirnim glasom spodbuja razmišljanje: Kakšen je moj kamen na otip? Kakšna je njegova oblika in barva? Je težak ali lahek? Je hladen ali topel?
Po določenem času nadaljuje: V našem življenju so lahko kamni zelo uporabni. Z njimi utrjujemo ceste in poti, ustvarjamo čudovite kipe in spomenike, gradimo mostove, zidove in hiše – tudi domove. Po drugi strani pa lahko s kamni tudi drugega poškodujemo, ranimo in z njimi rušimo medsebojne odnose.
Zato naj vsak pri sebi razmisli: So moje besede doma gradile dobre odnose? So moja dejanja utrjevala spoštovanje, potrpežljivost in ljubezen? Sem s svojo besedo ali dejanjem koga v družini prizadel/-a, ranil/-a ali zlomil/-a?
Tišina.
Slovenski rek se glasi: "Svojim otrokom daje kamen namesto kruha." V tišini se vprašajmo: Kaj bi o meni povedali moji otroci? Jih znam spodbujati, potolažiti in pohvaliti ali pa od mene pogosteje slišijo kritiko, očitke in zahteve?
Tišina.
Pravijo tudi: "Tako je jokal, da bi se ga še kamen usmilil." Sem v svoji družini opazil/-a bolečino drugega – zakonca, otroka, brata, sestre? Sem si vzel/-a čas za poslušanje, toplo besedo, skupno molitev, ali pa sem ostal/-a trd/-a kot kamen?
Tišina.
Poznamo rek: "Njegove besede so me zadele kot kamen." Kdaj so me prizadele besede domačih? Zakaj? So bile te besede krivične ali morda resnične, a jih nisem zmogel/-la sprejeti? Kako sam/-a govorim, ko sem utrujen/-a, jezen/-na ali razočaran/-a?
Tišina.
Za nekatere radi rečemo: "Pot njegovega življenja je posuta s kamenjem." Kateri kamni ležijo na poti naše družine: nerazrešeni konflikti, stare zamere, neodpuščanje? Kako nosimo te kamne – vsak zase ali skupaj? Prosimo za pomoč bližnje in Boga?
Tišina.
Včasih slišimo: "Držal se je, kot da mu je padel kamen s krone." Se doma postavljam nad druge? Kdaj druge obsojam? Morda celo koga krivim za svoje neuspehe in notranje nezadovoljstvo?
Tišina.
Pravijo: "Kamen se mu je odvalil od srca." Sem pomagal/-a komu v družini, da mu je bilo lažje pri srcu? Kateri kamen leži na mojem srcu in greni naše odnose? Ga želim odložiti?
Tišina.
In nazadnje: Kaj je tisto, kar mi vest najbolj očita? Kateri greh največkrat ponavljam? Kaj je moje največje breme, ki teži mojo vest? Kaj bom storil/-a?
Tišina.
V znamenju svoje nepopolnosti odložimo kamne pred križ in prosimo drug drugega odpuščanja. Nato se primemo za roke in skupaj zmolimo kesanje. Za konec s kupa kamnov ustvarimo simbol, ki nas bo spominjal, da lahko s skupnim prizadevanjem in Jezusovo pomočjo tudi iz "trdih" kamnov nastane nekaj lepega, kar krepi naše odnose.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
