Včasih se zdi, da so pridige pri nedeljskih mašah postale preizkušnja potrpežljivosti, ki nima nobene zveze s krščanskim potrpljenjem kot krepostjo. Velikokrat so le površno nametavanje asociacij, ki jih duhovnik dobi v tistih petih minutah med branjem evangelija in hojo do ambona.
Pridiga ni obrobna stvar. So tiste – včasih edine – minute v tednu, ko lahko božje sporočilo predre hrup našega vsakdana, ko se evangelij prelije v konkretno življenje.
Če ta trenutek zapravimo, smo zapravili veliko.
A namesto besed upanja, tolažbe, spodbude, veselja, … pogosto dobimo vsebinsko praznino, jezikovno površnost, mlačnost in neskončno "vlečenje" misli, ki nikamor ne vodijo.
Lenoba pod krinko "navdiha"
Nedavno mi je neki duhovnik rekel, da se na pridige načrtno ne pripravlja, ker želi, da mu Sveti Duh daje navdih, da pove, kar je v tistem trenutku treba.
A v Svetem pismu je obljuba, da nam bo Sveti Duh povedal, kaj naj rečemo, postavljena v zelo konkreten kontekst:
"Ko pa vas bodo izročali, ne skrbite, kako ali kaj boste govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj govoriti. Saj ne boste vi govorili, ampak Duh vašega Očeta bo govoril po vas." (Mt 10,19–20)
Podobno pravi Jezus v Luku:
"Kajti Sveti Duh vas bo tisto uro učil, kaj je treba reči." (Lk 12,12)
Besede so namenjene trenutkom preganjanja, zasliševanja, pričevanja pred oblastmi, na katere se ne moremo pripraviti.
Sveti Duh deluje, toda deluje tudi prek vestne priprave, študija, molitve, premišljevanja. Navdih ne izključuje truda. Prav nasprotno: predpostavlja ga.
Naj še povem, da sem potem slišala nekaj pridig prej omenjenega duhovnika. Šlo je za skupek nametanih misli, brez repa in glave. Komaj poslušljivo. In niti najmanj navdihujoče.
Željni Besede, dobijo pa navlako
Nedeljska pridiga ni prostor za sprotno razmišljanje brez jasne niti. Ljudje pridejo k maši po Besedo, ki jo je treba odpreti, razložiti, povezati z življenjem in pokazati, da ima Jezus odgovore na vse naše strahove, žalost in vprašanja.
Res je, nekoč so bile pridige drugačne. Bolj teološke, bolj zahtevne, pogosto jezikovno bogate. Danes tak slog poslušalca ne doseže več. A če je pridiga teološko utemeljena, premišljena, jezikovno skrbna, ji človek odpusti marsikaj. Tudi zahtevnost.
Težje pa odpusti površnost.
Cerkev ni več edina izbira
Duhovniki se včasih čudijo, zakaj njihovi verniki ob nedeljah obiskujejo sosednje župnije ali pa se sploh ne prikažejo več. Odgovor je preprost: ljudje gredo tja, kjer je vsebina, kjer oči žarijo.
V 21. stoletju nihče več ne hodi k maši zgolj zato, ker se "tako spodobi" ali po nareku družbenega pritiska. Hodimo, ker potrebujemo Kristusa. In če je tisti, ki bi nam ga moral približati, preveč len, nespreten ali preobremenjen z drugimi dejavnostmi, da bi pripravil smiseln nagovor, vernik dobi sporočilo: "Nisi mi dovolj pomemben, da bi se zate potrudil."
Dandanes ne sme biti izgovorov
Saj vem, dobila bom očitek, da je za duhovnike treba moliti, ne pa jih kritizirati. Saj molim. Célo razvlečeno, brezvezno, duhamorno pridigo molim in se zahvaljujem zanj, da bomo zaradi njegove prisotnosti lahko imeli Jezusa fizično med sabo. Bogu hvala za ta zelo pomemben del!
Ampak če vsi od mene pričakujejo, da opravljam svoje dolžnosti, zakaj ne bi tudi jaz od duhovnika pričakovala, da bi mi pri nedeljski maši ponudil nekaj lepega (to ne izključuje jasnega ali ostrega, ampak naj bo za moje življenje uporabno)?
Razumem tudi, da niso vsi duhovniki govorniki. Razumem, da nekateri prav zares nimajo daru. A danes obstaja umetna inteligenca. Ta je lahko v tako pomoč, da sestavi pridigo, ki je vsebinsko in jezikovno boljša od 90 odstotkov vseh pridig v Sloveniji. Če bi se dotični še malo pripravil na to, kako jo bo povedal, zagotavljam, da tega bloga ne bi pisala. Če bi dodal vsaj malo žara in občutka za ljudi, ki jih gleda s prižnice, bi pa samo še z veseljem poslušala. 😊
