Mnogi stari starši neizmerno uživajo v skrbi za svoje vnuke – od pravljic za lahko noč do sprehodov po bližnjem gozdu. Izsledki najnovejših raziskav pa kažejo, da ima ta ljubeča vpletenost v življenje vnukov morda večjo korist kot zgolj prijetne spomine.
Sodeč po raziskavi, o kateri je za ameriški CBS News poročal Tony Dokoupil, tisti stari starši, ki dejavno pomagajo skrbeti za svoje vnuke, običajno dosegajo boljše rezultate na spominskih in jezikovnih testih ter sčasoma kažejo počasnejši kognitivni upad kot tisti, ki tega ne počnejo. Raziskava Ameriškega psihološkega združenja torej kaže, da lahko že zgolj vključenost v otrokovo življenje pomaga ohranjati starajoči se um odzivnejši in odpornejši.
Ta spoznanja so blizu družinskim članom vseh generacij – tudi starim staršem, kot je Dokoupilova mama Gail. Ko je novinar, oče štirih otrok, poklical svojo mater, da bi ji sporočil omenjeno novico, se je nanjo odzvala z radostjo (in morda presenečenjem) mnogih starih staršev: kot je pojasnila, ji preživljanje časa z vnuki "osmišlja življenje", poleg tega pa jo tudi "napolni z energijo".
Znanost torej zdaj morda potrjuje naslednje: smeh, igra, pogovori o domačih nalogah, superjunaki in razlit sok – ti vsakdanji trenutki lahko naredijo veliko več kot zgolj razveselijo človeka. Lahko tudi izostrijo um, okrepijo pomnjenje in možgane ohranjajo gibčne.
Prepletenost uma, srca in družine
Z vidika vere to ni zgolj psihološka spodbuda. Zdi se kot odraz nečesa, kar mnoge družine nagonsko vedo: da je navzočnost resnično pomembna. Ko stari starši ostanejo blizu ritmov družinskega življenja – z molitvijo, objemi, svojo modrostjo in povezanostjo –, ohranjajo nekaj, kar presega čustva ali odnose. Vključeni so v ritme pozornosti, ki um ohranjajo dejaven, srce pa mlado.
V katoliškem duhovnem izročilu starejše generacije pogosto veljajo za varuhe spomina – ne le osebnega, temveč duhovnega. Mlajše generacije spominjajo, od kod prihajajo, kdo so in kaj preživi onkraj naglice vsakdanjega življenja. Ko stari starši z otroki molijo pred spanjem ali pripovedujejo zgodbe o krstu in prvem obhajilu, mladim na ta način pomagajo oblikovati tako prihodnost kot sedanjost – in morda, kot namiguje ta raziskava, pri tem pomagajo ohranjati tudi lastno kognitivno življenjsko moč.
Modrost je odnosna
Te ugotovitve prinašajo iskrico upanja ne le starajočim se posameznikom, temveč tudi družinam, ki želijo ostati povezane skozi generacije. Raziskava ne svetuje, naj vsi stari starši postanejo skrbniki svojih vnukov. Poudarja pa moč odnosnega sodelovanja – veselja do skupnih zgodb, iger, obrokov in pogovorov. Te drobne, ponavljajoče se interakcije morda vadijo možgane na načine, ki jih izidi testov sami po sebi ne morejo v celoti zajeti.
Omenjeni projekt se ujema tudi s širšimi raziskavami o duševnem zdravju in staranju. Družbena povezanost, namen in smiselna dejavnost – še posebej, če vključujejo otroke – so dejavniki, povezani z boljšim splošnim počutjem. V tem smislu postane sodelovanje starih staršev tako darilo, ki ga dajejo, kot darilo, ki ga prejemajo.
Če torej naletite na babico, ki svojim vnukom pripoveduje zgodbo o najljubšem svetniku, ali dedka, ki si med zavezovanjem otroških čeveljcev brunda melodijo, kar brez skrbi. Tam se dogaja več, kot se zdi na prvi pogled. V dnevnih sobah, na dvoriščih in med nedeljskimi kosili se generacije ne le povezujejo, pač pa si med seboj pomagajo, da ostanejo živahne, odločne in radostno navzoče.
In morda je to še en razlog, zakaj se vloga starih staršev lahko zdi kot eden najslajših in najbolj rodovitnih poklicev v življenju – vloga, ki hrani ne le dušo, ampak na presenetljive načine tudi človekov um.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
