“Smisel življenja je tudi v vsem težkem in slabem, kar sem preživel”

Svojo zgodbo o osvobajanju od alkoholizma tokrat deli Zdravko. Klub temu, da je bil alkohol v družini prisoten že od njegovih mladih let, je začel sam popivati v srednji šoli. "Najprej sem začel piti iz radovednosti, toliko, da sem bil malo frajer med prijatelji. Alkohol mi je dal ugodje."

Resnejše težave so se začele, ko je postal vajenec in se tudi zaposlil. Starejši sodelavci so ga večkrat povabili zraven na kakšno pijačo, kar je postala navada. Naučili so ga tudi, kako alkohol "pretihotapiti" na delovno mesto. "Če si kaj spil, se je tudi lažje delalo."

K pijači se je zatekal tudi zaradi zapletenih odnosov doma. "Pri mojih štirih letih sva se z mamo iz Ljubljane preselila v drug kraj, k njenemu novemu partnerju. Tam so bili odnosi ves čas napeti, z očimove strani sem doživljal tako psihično kot fizično nasilje. Nikoli me niso v celoti sprejeli. Večkrat sem bil zavrnjen, smilil sem se samemu sebi."

Spominja se, da se je po službeni selitvi v novo delavnico popivanje še stopnjevalo. "Takrat sem se veliko spraševal, kako bomo noter 'švercali' alkohol, kdaj bomo pili. Ali bo to že med malico ali po službi, ko je zelo prijalo, da si malo odložil breme, premlel stvari."

Redno uživanje alkohola je postalo del njegovega vsakdana. "Ob nedeljah popoldne, ko sem se z avtom odpravil na kakšen izlet, sem ponavadi končal v kakšni gostilni, ki je bila na poti." Pravi, da je ob tem v glavi vedno znova podoživljal žalostne dogodke in težke situacije iz otroštva. "Toda enkrat prideš do tiste meje, ko so misli še vedno premočne, da jih niti alkohol ne more več utopiti."

Nov problem je nastal, ko se je nameraval v vinjenem stanju vrniti domov. "Pred tem sem se še malo sramoval, če sem domov prišel pijan, potem pa še to ne več. Pil sem za pogum, da sem sploh upal priti domov."

Nekega dne je moral v službi opraviti preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal, da je pod vplivom alkohola. "Naenkrat sem bil postavljen pred dejstvo – ali odidem na zdravljenje ali pa bom izgubil službo, vozniški izpit in se še naprej uničeval." Sprejel je najboljšo odločitev zase in se odločil za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v Idriji. Ob tem iskreno pove, da so bili povod za ta korak tudi pritiski doma.

Program zdravljenja je zaključil in se nato pol leta boril z abstinenco. "Bilo je res hudo." Na neki točki mu je znova spodletelo in zdravnica mu je predlagala vnovično zdravljenje. "Tokrat sem šel zaradi sebe."

Terapevtka ga je pripravila, da se je odprl in začel govoriti o sebi. "Šele takrat sem začel proces predelovanja za toliko let nazaj. Veliko sem razmišljal o odnosih in ozavestil, kaj se dogaja. Spoznal sem, da je moja situacija precej kritična."

Odvisnost od alkohola je začel sčasoma nadomeščati z odvisnostjo od dela. "Znal sem biti priden, prijazen, delaven, ni bilo pomembno, ali sem bil pijan ali ne. Takega so me imeli radi in me sprejeli. Tukaj pa se lahko pojavi zanka."

V tem obdobju mu je še dvakrat spodletelo. "Situacija je pripeljala tako daleč, da sem skušal storiti samomor. Ta vzgib imam po svojem očetu. Sestri sta me rešili."

Ubral je drugačen pristop, in sicer zdravljenje v terapevtski skupnosti Pelikan, ki je v prvi vrsti namenjena odvisnikom od drog in je bolj zaprtega tipa. Po enem mesecu je sporazumno prekinil zdravljenje in skoraj eno leto živel zunaj, vendar je kmalu spet padel in se poleti 2024 zopet vključil v zdravljenje v psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer so mu predlagali vključitev v terapevtsko skupnost programa Vrtnica Zavoda Karitas Samarijan. "V Idriji sem že pridobil precej zaupanja vase, kar mi je pozneje veliko pomenilo. Začel sem dozorevati, še sam ne znam dobro razložiti. Očitno je v meni delovala neka Višja sila. Tam sem se tudi odločil, da nadaljujem še v programu Vrtnica."

Tam so po začetnem zadovoljstvu prišle prve prepreke, saj so se nekoliko zapletli odnosi med nekaterimi uporabniki, kar je vplivalo na vse. A Zdravko se je odločil iz situacije izvleči čim več dobrega. "Spoznal sem, da se lahko pravzaprav iz teh odnosov nekaj naučim. Pred seboj sem imel vprašanje, kako bi lahko deloval drugače. Tam sem se začel zares spreminjati. Treba je začeti z delom na sebi in prevzeti skrb zase – poiskati izvir iz sebe s pomočjo drugih, ki prihajajo v življenje."

Svojo pot osvobajanja je nato nadaljeval v skupnostih v Truškah in Strunjanu. "V drugi stanovanjski skupnosti je bil pristop spet drugačen: manj je fizičnega dela, sam si moraš zapolniti čas. Veliko sem razmišljal o osamljenosti. Ponavadi bi šel v gostilno, v svojo cono udobja, kjer bi mi bilo fajn. Toda tam sem začel razmišljati drugače. Ogromno je dela na sebi, razčlenjevanja preteklosti. Moral sem se nehati obremenjevati zaradi stvari, ki so se zgodile doma. Iz vsake slabe stvari se da potegniti nekaj dobrega."

Trenutno je Zdravko še nastanjen v skupnosti v Bertokih. "Veliko razmišljam, kako bom spet funkcioniral v zunanjem svetu. Alkohol je na vsakem koraku. Vse od začetka zdravljenja nisem še niti enkrat obiskal domačega kraja, ravno zaradi tega, ker bi spet lahko padel v zanko."

Namesto utapljanja skrbi v alkoholu se uči drugačnega pristopa. "Moral sem predelati stvari za nazaj. Ne maram premlevati stvari v sebi. Pomembno je tudi, da si zapolnim prosti čas, bodisi z branjem ali ogledom kakšne zanimive vsebine na televiziji. Predvsem so mi blizu pogovorne oddaje, tudi na Aleteii kaj preberem. Kar slišim, si pogosto še zapišem in tako še dodatno zaposlim možgane. O kakšnih stvareh večkrat razmišljam tudi pozneje."

V zadnjih letih je Zdravko naredil osebno inventuro. "Ponosen sem na to, kaj vse sem v tem času naredil na sebi. Tega si ne želim zapraviti." Njegova vizija je, da bi še naprej ohranjal abstinenco in se osebnostno krepil. "Prej sem se ves čas naslanjal na druge. Ko se začneš naslanjati nase, ko začneš sprejemati odgovornost zase, spoznaš, da si tudi ti en delček, ki pušča sledi. Ne samo tistih v snegu, temveč po pričevanjih in podobno."

Pravi, da je dolgo iskal smisel življenja. "Ampak je smisel življenja tudi v vsem težkem in slabem, kar sem preživel. Morda sem ravno zaradi tega skozi leta razvil dobro voljo, ki jo kljub vsemu imam. Zanjo pa zraven ne potrebujem alkohola."

Vsem, ki so na začetku poti zdravljenja, kot je bil pred leti sam, svetuje, naj si najprej odgovorijo na vprašanja: "Kdo sem jaz? Zakaj sem? Kakšne cilje imam? Najprej naj ovrednotijo svoje življenje in kaj želijo postati. Sploh na začetku imamo vsi polno načrtov in ciljev. Kaj pa, ko nek cilj dosežeš? Tudi takrat se pot ne konča, vmes je ogromno poslanstvo. To me usmerja in umešča v skupnosti."

Ob tem še dodaja: "Poiščimo si nove izzive, ki nas bodo dopolnjevali, definirali, kdo smo in zakaj smo – rezultat je smisel življenja. Izberimo pot, ki nam bo stil in moto življenja skozi predor zasvojenosti: 'Zmorem brez alkohola' in 'Ne potrebujem alkohola za življenje, ki mi je dano.'"