Anamarija Mihovec se je v lanskem letu kot prostovoljka v okviru šestčlanske medicinske ekipe odpravila v Zambijo. Pred njenim takratnim odhodom smo v intervjuju govorili z njo o pričakovanjih, strahovih in željah, zdaj pa sva se ponovno srečali in se pogovarjali o vsem, kar je skupaj s prijatelji doživela med trimesečnim bivanjem v Afriki.
Pred kratkim so člani odprave izdali knjigo o izkušnji Zambije z naslovom Utrip Zambije skozi stetoskop. Ker se zavedajo, da se potrebe tamkajšnjih ljudi niso končale z njihovo vrnitvijo v Slovenijo, sporočajo, da bralci z nakupom podprete naslednje odprave.
Anamarija, v pogovoru, ki sva ga imeli pred letom dni, si govorila o pričakovanjih in strahovih. So se tvoji strahovi uresničili? Kaj te je najbolj presenetilo?
Lani sem omenila, da me je strah odgovornosti, ki jo bomo morali prevzeti. Ko smo prišli tja, smo bili v primerjavi s Slovenijo res hitro postavljeni v zelo odgovorno vlogo. Tukaj začneš odgovornost prevzemati postopoma, tam pa so nas zdravniki obravnavali precej enakovredno. To je bilo na začetku kar zahtevno, predvsem zato, ker ne poznaš njihovega sistema dela.
Po drugi strani pa so nas zdravniki, ki delajo tam, res vzeli "pod svoje okrilje". Na začetku so nam pokazali, kako stvari potekajo in vedno smo se lahko obrnili nanje.
Velik izziv je bil tudi drugačen sistem dela in drugačne smernice, predvsem pri zdravilih. Na začetku smo veliko spraševali, zakaj nekaj delajo drugače, ker nam ni bilo vedno logično. Potem smo se prilagodili njihovemu načinu dela, kar se mi zdi tudi najbolj prav – če prideš nekam kot gost, delaš po njihovem sistemu, ker pri njih to funkcionira.
Po treh mesecih smo se vsega zelo dobro navadili. In bilo je lepo tudi zato, ker smo bili tam dovolj dolgo, da si paciente lahko spremljal več tednov in si pri nekaterih res videl napredek. To ti da občutek, da si nekomu konkretno pomagal.
Kateri trenutki pri delu so bili najtežji?
Najtežje je bilo, ko si čutil nemoč. Včasih so ljudje prišli prepozno in ni bilo več mogoče veliko narediti. Takrat je res težko, čeprav se zavedaš, da je bolezen že tako napredovala, da je dovolj, da lajšaš bolečine.
Na drugi strani pa je bilo zelo dragoceno, ko si pri nekom videl izboljšanje. Recimo pacienti s srčnim popuščanjem, ki na začetku niso mogli hoditi ali normalno dihati, po dveh tednih pa so lahko šli domov, bolje dihali, bolje spali.
Kaj si se v Zambiji naučila o medicini, česar se v predavalnici ali na vajah ne da naučiti?
Predvsem opazovanja in neke vrste "šestega čuta". Ker je diagnostike veliko manj, moraš veliko bolj zaupati temu, kar vidiš, in svoji klinični presoji.
Pri nas je zaradi svetle polti marsikaj lažje opaziti že na prvi pogled, tam pa smo se morali res naučiti gledati natančno – oči, spremembe na koži, splošni videz pacienta … Tudi čisto praktične stvari so bile drugačne, recimo vstavljanje kanile, ker se žile pogosto veliko slabše vidijo.
Naučiš se tudi tega, da včasih ne moreš dokončno potrditi diagnoze, ker nimaš CT-ja, magnetne resonance, biopsije. Takrat izločiš najbolj nevarna stanja, narediš, kar lahko, in potem spremljaš potek ter po potrebi prilagajaš zdravljenje. Gre za precej drugačen način razmišljanja in zdravljenja kot pri nas.
Je bil kak pacient ali dogodek, ki ti je posebej ostal v srcu?
Zelo nas je zaznamovalo prvo srečanje s smrtjo. Že prvi dan so k nam pripeljali ponesrečence po prometni nesreči z motorjem in hitro je bilo jasno, da vseh ne bo mogoče rešiti.
To je bilo zelo težko, pa tudi pozneje so bili podobni trenutki, še posebej, ko so ljudje prišli prepozno. Še težje pa je bilo gledati situacije, ko bi kdo potreboval obravnavo v glavnem mestu, pa so morali pacienti oziroma družine sami zbrati denar za prevoz in nadaljnje zdravljenje.
Takrat se včasih starši odločijo, da otroka ne pošljejo na zdravljenje, ker imajo doma še več lačnih otrok in si ne morejo privoščiti, da bi vse prihranke namenili za zdravljenje enega otroka. Pri nas to težko razumemo, a ko vidiš celoten kontekst, se zaveš, kako krute odločitve morajo sprejemati.
So tudi veliko bolj verni, zaupajo, da če nekdo umre, je to Božja volja in bo Bog zanj skrbel v nebesih. Tudi na bolnišnici je pisalo "Zdravnik zdravi, Bog ozdravi". Karkoli se zgodi, je po njihovo Božja milost ali volja. In tudi zdravnike to pomiri, saj se zavedajo, da ne zmorejo vsega sami.
Kako se v takih razmerah lovi ravnotežje med strokovnimi postopki in improvizacijo?
V operacijski dvorani imajo veliko manj pripomočkov kot pri nas, veliko pripomočkov je obrabljenih, včasih se znajdejo z res osnovnimi sredstvi. Ampak kljub temu naredijo ogromno. Držijo se protokolov, kolikor se jih lahko, hkrati pa so prisiljeni biti iznajdljivi. In to zelo spoštuješ. Človeška anatomija je povsod enaka, ampak oni se morajo drugače lotiti stvari. Res so izjemno prilagodljivi.
Zanimaš se za področje ginekologije. Kako si to področje doživljala v Afriki?
Delo na področju ginekologije me je zelo zaznamovalo. Večinoma je šlo za porode, ki pa tam izgledajo precej drugače. Večina porodov in posegov poteka povsem brez anestezije, protibolečinskih sredstev, sedacije. Ženske so ves čas popolnoma pri zavesti in so neverjetno potrpežljive in trpežne.
Ženske pridejo v bolnišnico nekaj dni prej, saj se na pot odpravijo peš. To storijo takrat, ko lahko še kolikor toliko normalno hodijo. Do bolnišnice hodijo tudi do tri ure, prtljago nosijo na glavi, s seboj prinesejo svojo posteljnino.
Zelo nas je pretresel tudi odnos med zdravnikom in pacientom, ki je tam drugačen. Zdravnik je izrazita avtoriteta in včasih je pristop zelo strog, posebej kadar gre za ogroženost otroka in so zato do mame zelo strogi, kar je bilo zelo težko opazovati. Po drugi strani pa je bilo zelo lepo videti tudi hvaležnost, ko se je porod dobro iztekel ali ko se je otrokovo stanje izboljšalo.
Kaj te je najbolj ganilo pri ljudeh v Nangomi?
Njihova preprostost in sposobnost, da znajo v dnevu ločiti, kaj je pomembno in kaj je balast. Imajo težko življenje, veliko odgovornosti, pa vseeno znajo najti veselje v majhnih stvareh.
Otroci so bili veseli barvic, pobarvank, fotografiranja. Igrali smo nogomet, veliko časa smo preživeli skupaj. Zdi se mi, da znajo osmisliti dan z majhnimi stvarmi in malimi zmagami. To me je res nagovorilo.
Kaj ti je Zambija vzela in kaj ti je dala?
Dala nam je ogromno. Res ogromno hvaležnosti in zavedanja, kaj vse imamo. Ko prideš nazaj, si drugačen človek. Dala nam je tudi medicinsko znanje, izkušnje, prijateljstva. In neko drugačno izkušnjo časa – da si ga lahko ustvariš tudi drugače, da ni nujno, da te stalno priganja.
Vzela pa nam je nekaj ponosa, saj ko misliš, da nekaj že dobro obvladaš, prideš v Zambijo in vidiš, da se moraš veliko stvari naučiti na novo. To je bila dobra lekcija ponižnosti – da vprašaš, poslušaš in se vedno znova učiš.
Kako težek je bil odhod iz Zambije in kako je bilo ob prihodu domov?
Oditi je bilo zelo težko. Zadnji teden smo bili vsi zelo čustveni. Res smo se povezali – med sabo in tudi z zdravniki tam. Najprej so bili mentorji, potem pa so postali prijatelji. Ob odhodu smo vsi jokali.
Ko smo prišli domov, smo se sicer precej hitro spet navadili na vsakdan in na domače udobje. Ampak vseeno je v nas ostalo zavedanje, da človek v resnici ne potrebuje veliko, da je lahko zadovoljen. To je ostalo.
Pri takšni odpravi človek verjetno hitro pride tudi do svojih meja. Kaj te je držalo pokonci v težkih dneh?
Drug drugemu smo bili v veliko oporo. Pogosto smo na oddelku delali v parih, si pomagali, se doma veliko pogovarjali o primerih in o tem, kako se počutimo. To, da smo se že prej dobro poznali, je bilo zelo pomembno.
Veliko so nam pomenili tudi zdravniki tam, s katerimi smo se zbližali, in župnik, s katerim smo se veliko pogovarjali. Pomagala nam je tudi narava, gibanje, tek, telovadba. In včasih tudi čisto preproste stvari – recimo ko je zmanjkalo elektrike in smo odložili telefone in imeli družabne večere.
Pred kratkim ste izdali knjigo vtisov o odpravi. Je v knjigi kak del, ki ti je posebej pri srcu?
Knjiga je zapisana v obliki dnevnika, ni razdeljena na klasična poglavja. Meni osebno so zelo pri srcu vsi tisti "vsakdanji" detajli, ki so nam prinesli toplino – recimo živali, ki smo jih imeli pri hiši.
Posvojili smo mačke, potem so bili še mladički, imeli smo tudi kokoši … To je res poživilo naš vsakdan in prineslo občutek domačnosti.
Kako izkušnja Zambije vpliva na tvojo nadaljnjo pot v medicini?
Prej sem bila precej usmerjena v ginekologijo, zdaj me zelo zanimata tudi pediatrija in družinska medicina.
Ta izkušnja mi je dala občutek, da se lahko veliko stvari priučiš in da ni treba, da si že od začetka usmerjen le v eno področje. Veliko je odvisno tudi od ekipe, s katero delaš – to smo tam res močno začutili. Če imaš okoli sebe ljudi, ki jim zaupaš, je vse veliko lažje.
Kaj bi svetovala mladim, ki se odločajo za podobno izkušnjo?
Naj gredo! Tudi če jih je strah. Tudi nas je bilo strah in vsi so nam govorili, da bo dobro, da bomo veliko odnesli in da bomo Afriko pogrešali. In res je bilo tako.
Takšna izkušnja te obogati. Ko prideš tja, vidiš, da so to ljudje kot mi – z družinami, odnosi, težavami, drobnimi radostmi. Svet, ki se zdi zelo daleč, naenkrat postane del tvojega srca. Če imaš možnost iti, se mi zdi to res nekaj, kar te lahko samo obogati.
