Ta zapis ni namenjen kritiziranju šolskega sistema, ampak predvsem kot podpora staršem, da niso edini, ki so se znašli v tem začaranem krogu. Starši danes nismo le spremljevalci otrokovega šolanja, temveč njihovi drugi učitelji. Pogosto smo primorani, da učno snov najprej sami preučimo in jo šele nato razložimo otroku – zlasti v višjih razredih brez takšnega zaporedja pogosto ne gre.
Ko šola prestopi prag doma: izpovedi staršev
Ko se starši med seboj zaupno pogovarjamo, pogosto slišimo zelo podobne komentarje:
"To je obupno – z otrokom se moram učiti čisto vsak dan."
"Ali je to res učna snov za osnovno šolo? Vse skupaj je prezahtevno, preveč podatkov, ki nimajo pravega smisla."
"Ko enkrat začne s cveki, ne pride več na zeleno vejo."
"Čakamo na odločbo, potem bomo videli, ali bo kaj napredka."
"Plačujemo inštrukcije – drugače ne gre, ker je snov tako zahtevna, da je tudi midva (oče in mama) ne obvladujeva."
"Komaj čakamo, da konča osnovno šolo, da bo lahko v poklicni šoli zaživel."
V teh besedah ni brezbrižnosti, temveč utrujenost, nemoč in skrb za otroke. Ne gre za to, da otroci nočejo sodelovati, temveč da so zahteve pogosto večje od njihove zrelosti, zaradi česar se pojavi tudi odpor, saj je vsega skupaj zanje preveč. Za njimi stojijo starši, ki se trudijo po najboljših močeh – pogosto na robu svojih zmožnosti.
Časi so drugačni: "Z mano ni nihče sedel"
Prav je, da se starši zanimamo za otroka in ga spremljamo v njegovem učnem procesu, vendar pa je vse pogosteje obremenjujoče, da oče ali mama po službi postaneta še popoldanska učitelja – ne zato, da bo otrok deležen petic, ampak da bo opravil razred.
"Z mano ni nihče sedel, nalogo sem naredil sam, potem sem se pa zunaj igral," pripoveduje eden od staršev iz generacije milenijcev. Res je, da so bili starši v osemdesetih in devetdesetih letih manj vključeni v šolsko delo, saj se je pričakovalo, da za to poskrbita šola in učitelji – ti pa so imeli zato nedvomno več avtoritete.
Seveda obstajajo tudi učenci, za katere šola ne predstavlja velikega izziva, in za take starši povedo: "Sploh ne vem, da hodi v šolo. Vse naredi sam." Še posebej v družinah z več otroki se opazijo razlike – tako v dojemanju učne snovi kot v sposobnosti samostojnega dela.
Ocene – odraz vloženega truda staršev?
Naše šolstvo je močno usmerjeno v številčne ocene, ki ne odražajo vloženega truda. Za starše pa ocena pogosto pomeni več kot le otrokovo znanje – meri tako trud, ki ga je vložil otrok, kot tudi trud, ki so ga vložili sami.
Tako si starši pogosto prisvajajo uspehe in neuspehe svojih otrok kot odraz lastne uspešnosti. Pogosto slišimo: "Dobili smo samo trojko. Pa toliko smo se učili."
Šolanje naj ne postane merilo starševske vrednosti
Otrokovi učni dosežki ne bi smeli postati merilo starševske vrednosti. Veliko pomembneje je, da se doma znamo iskreno pogovarjati, si prisluhniti in se podpirati. Otrok ne potrebuje popolnih staršev ali samih odličnih ocen – potrebuje občutek, da je ljubljen, sprejet in vreden tudi takrat, ko mu ne gre. Prav ta občutek varnosti in sprejetosti je najlepša popotnica, ki mu jo lahko damo za življenje.
