Mlada mamica in vdova na vozičku: “Prav nič mi ne manjka”

Če boste slučajno naleteli na Instagram profil Kristine Djordjević, obstaja velika verjetnost, da boste to žensko na prvi pogled napačno ocenili. Na podlagi njenih objav si ni težko ustvariti vtisa, da gre še za eno srbsko vplivnico, ki svoj videz izkorišča za prepoznavnost. Obenem pa ta vtis ni povsem napačen, saj je Kristina res vplivnica – le da svoj videz izkorišča za spremembe v družbi.

Kristina je mlada mamica, ki je od leta 2016 priklenjena na invalidski voziček. Le dva meseca pred tem je izgubila moža, ki je umrl zaradi raka prostate. Ko je doživela prometno nesrečo, je imela enoletno hčerko Magdaleno, ki je tako v nekaj mesecih ostala brez očeta in z mamo na invalidskem vozičku.

Tistega leta je bila Kristina stara 26 let. Kljub mladosti so jo te izkušnje naučile, da se je v življenju treba boriti. Ves čas jo je vodila misel, da njena hčerka po izgubi očeta ne sme ostati še brez mame.

"Ko je moj mož zbolel, dolge mesece niso vedeli, kaj je narobe. Ko so končno potrdili diagnozo, pa je bilo prepozno in je umrl, star 28 let," Kristina opisuje dogajanje spomladi in poleti 2016.

Dva meseca po moževi smrti je na prigovarjanje prijateljev za kratek čas odšla od doma – le na pijačo. "Toliko je bilo znakov, naj ne grem iz hiše, pa sem vseeno šla. Magdalena nikakor ni hotela zaspati, prijatelju se je pokvaril avtomobil, a kljub vsemu sem odšla s prijatelji."

Dogajanja tik pred prometno nesrečo se spominja le bežno. Ob povratku proti domu so namreč doživeli hudo prometno nesrečo, po kateri je Kristina ostala paralizirana od pasu navzdol.

Zbudila se je na intenzivni negi, pogledala pod odejo, se dotaknila nog in takoj vedela: "Poskusila sem jih premakniti. Nič. V tistem trenutku mi je bilo jasno." Imela je zlom hrbtenice v prsnem delu in poškodbo hrbtenjače. Zdravnik ji ni dajal lažnega upanja: "Rekel mi je, da če ne bi bila takšna, kot sem, verjetno iz tega ne bi prišla živa."

Pri 26 letih, dva meseca po moževi smrti, je ostala nepokretna. Njen največji strah, da bi hčerka izgubila še mamo, je postal tudi njen najmočnejši motiv.

Med rehabilitacijo si je zadala en sam cilj, in sicer da se čim prej osamosvoji. V rehabilitacijskem centru se ni učila le hoditi, temveč predvsem živeti. "Tja ne greš, da bi spet shodil. Tja greš, da se naučiš živeti na vozičku." Učenje presedanja s postelje na voziček, oblačenje, tuširanje, skrb za otroka, vse je postalo izziv. A nikoli ni iskala izgovorov.

Ob vsej izgubi in bolečini Kristina pravi, da ji nič od tega ni bilo najtežje premagati. Najbolj jo boli zavedanje, da ni videla hčerinih prvih korakov: "To je nekaj, kar me boli še danes." Vse drugo sta z Magdaleno nadoknadili, tega trenutka pa ni mogoče poustvariti.

Po vrnitvi domov je sama menjavala hčerine plenice, jo kopala in kuhala. Kmalu si je kupila prilagojen avtomobil: "To mi je vrnilo svobodo. Ne vem, kako bi živela brez tega."

Kristina je danes aktivna v društvih za osebe z invalidnostjo, mladim predava o prometni varnosti in odkrito govori o posledicah nepremišljenosti za volanom. Srednješolcem pripoveduje svojo zgodbo kot opozorilo. Obenem pa daje jasno sporočilo vsem, ki se znajdejo v težkih situacijah: "Najbolj zamerim ljudem, ki obupajo. Vsak od nas lahko najde smisel."

Ko jo vprašajo, ali obstaja kaj, kar pogreša, odgovori brez oklevanja: "Absolutno nič." Z eno izjemo, saj pogreša občutek, da bi hčerko lahko dvignila v naročje in z njo naredila nekaj korakov. Vsemu drugemu se je prilagodila.

Z Magdaleno potujeta, hodita na morje, bili sta celo v Dubaju. "Ko kdo gleda, kako sama zlagam voziček iz avta, Magdalena ponosno pove, da sem njena mama."

Kristina je svojo invalidnost hitro sprejela, njena hčerka Magdalena jo dojema kot nekaj povsem normalnega. Drugače pa je z njenimi starši: "Vem, da jima je težje kot meni. Kolikor koli sem jaz močna, starš tega nikoli ne sprejme."

Kristina ne govori o pogumu, temveč o normalnosti: "Vse, kar lahko naredim, je zame normalno," in ima preprosto željo: "Samo da smo zdravi. In da se nič ne spremeni."

Za konec pa še njen stavek, ki najlepše odseva način, s katerim se spoprijema z življenjsko preizkušnjo: "Če ne morem hoditi, to še ne pomeni, da ne morem živeti."