Po težkih preizkušnjah in številnih padcih ji je Bog pokazal pravo pot

Izarelly Rosillo Pantoja, doma iz glavnega mesta zvezne države Querétaro v Mehiki, je diplomirana pravnica, specializirana za ustavno pravo, pravno varstvo in notarsko pravo. Ima magisterij iz državne in občinske javne uprave ter doktorat iz prava. Predvsem pa se predstavi kot katoličanka. In čeprav pravo ni bilo del njenih sanj, danes ve, da je prav to njeno poslanstvo.

"Zame je najpomembnejša vera," prizna. "To, da sem katoličanka, je največje darilo, ki so mi ga dali starši, stari starši in prababica. Vera je tista, ki me je rešila."

Izarellyjina mladost je bila v marsičem nepredvidljiva. Mama je postala pri 15 letih. Hkrati je njena mama zelo mlada zbolela za rakom in prestala 50 kemoterapij in 25 obsevanj. Dolgotrajna bolezen njene mame je na koncu njo in njene tri sorojence pahnila v osirotelost ter nenadoma preoblikovala Izarellyjina hrepenenja.

Težke izkušnje so jo vodile v upor proti življenju, družbi in – seveda – Bogu. "Velikokrat sem šla pred Najsvetejše in rekla: 'Ne morem zapustiti svojega sina in svojih bratcev, moje življenje bo postalo nekaj, česar nočem, a želim vse ljubiti tako kot ti.'"

Izarelly pravi, da veliko dolguje duhovnemu vodstvu redovnice: "V šestem razredu osnovne šole sem imela učiteljico, ki je bila izjemno vesela in duhovno lepa; danes razumem, da je bila tista svetloba v njenih očeh Sveti Duh. Hodila sem v šolo, ki so jo vodile redovnice. Moja učiteljica je bila sestra Marija, ki je vedno prihajala k pouku z upanjem in veseljem. Ko sem prišla žalostna, v stiski, mi je sestra Marija rekla: 'Pojdi v kapelo in se pogovori z Bogom.' Čutim, da je to, kar je sestra Marija storila zame, v moje srce zasejalo seme upanja, odpornosti in ljubezni."

Izarelly je doživljala hude stiske, ki se jih tako spominja:

"Želela sem študirati medicino, a ko so zdravniki mami povedali, da ji ne morejo več pomagati, se mi je življenje sesulo. Toliko sem prejokala, vse se je spreminjalo; postala bom vse, česar si nikoli nisem želela. Mami bo umrla, jaz pa sem mislila le na to, da bi zanjo dala svoje življenje."

Njeni mlajši bratje in njen sin so morali prehoditi zelo težko pot: "Ko mi je mama povedala, da so ji zdravniki napovedali najslabši konec, je žalovala in ob tem doživljala telesno in čustveno izčrpanost. Ne morem si predstavljati njene bolečine ob misli, da bo zapustila to, kar je imela najraje."

Izarelly pripoveduje, da ji je mama rekla: "Ostala boš sirota z brati. Ne moreš študirati medicine, ker ti ne bo imel kdo plačati študija, pa tudi nikogar ne bo, ki bi skrbel za tvoje brate in tvojega otroka. Priporočam ti, da študiraš pravo."

"Moja mama je umrla zelo mlada, pri 38 letih," pripoveduje Izarelly, "zato sem bila zelo dolgo jezna na Boga. Prej sem bila uporniška najstnica, a sem se z mamo med njeno boleznijo pobotala; spravili sva se, skrbela sem zanjo do zadnjega trenutka, umivala sem ji rane, ji povedala, da jo imam rada in ji zaprla oči."

Izarellyjine preizkušnje še ni bilo konec: "Po mamini smrti sem tudi sama zbolela za rakom. Brezna družbene brezbrižnosti, krivice v javnem zdravstvu in seveda osamljenost so iz mojega srca izbrisali vse upanje."

Ko so ji zdravniki povedali, da zaradi bolezni ne bo mogla več postati mama, sta se pojavili izguba smisla in skušnjava, da bi si vzela življenje. "Takrat sem začutila, da je vsega preveč in da nič nima smisla."

Toda Bog je uporabil ljubezen njenega malega sina, da je rešil Izarelly: "Moj sin je z mano govoril kot z otrokom, me objel, ko sem bila žalostna, in me spomnil, kako zelo me ima rad, ko sem hotela oditi. In rekla sem si: kako ga bom zapustila? Kako je mogoče, da ta vzvišena ljubezen v meni vidi vso tisto svetlobo, ki meni manjka? Dejstvo je, da nisem le ozdravela, ampak imam danes še dva čudovita otroka."

"Vpisala sem se na študij prava, čeprav sem globoko v sebi čutila, da bo to le začasno. Prigovarjala sem si, da bom nekega dne postala zdravnica." Prvič ji ni uspelo. Poskusila se je vpisati na študij filozofije na drugo fakulteto, a tudi tam ni bila uspešna. "Bila sem silno razočarana."

Izarelly se ni nameravala predati. Vpisala se je na zasebno univerzo. "Tam sem videla oglas za študij prava. Prosila sem za sestanek z rektorjem in mu dejala: 'Moja mama je umrla, pustila mi je dolg za šolnine mojih bratcev, nimam službe in želim študirati.' Po tem mi je univerza omogočila 90-odstotno štipendijo za študij prava."

"Poleg tega mi je rektor ponudil službo. In ne samo to: prosil je za odlog šolnin mojih bratov in se ponudil, da bo on pokril del šolnin. To je bilo neverjetno darilo!"

Vse to se je zgodilo, ko Izarelly še ni bila polnoletna.

"Šla sem po neke svoje šolske dokumente. Ker sem bila še mladoletna, so me poslali po dovoljenje h koordinatorki šole. Vprašala me je, kako to, da nisem vpisana na želeno fakulteto. Odgovorila sem ji, da moje številke ni bilo med sprejetimi. Ona pa mi je povedala, da so vsi, ki so opravljali izpit, tega tudi uspešno opravili. Pogledali sva razpis in ugotovili, da so napačno zapisali mojo številko."

Kljub temu se ni prepisala, temveč je ostala na pravu. "Danes vidim, da je bila to Božja previdnost. Razumela sem, da ima moje življenje svoj namen."

Leta 2012 je Izarelly od Boga prejela notranje ozdravljenje, ki ga je potrebovala. Takrat se je vključila v neokatehumensko skupnost.

Danes je univerzitetna predavateljica in raziskovalka. "To je zelo zahtevno in lepo delo; biti profesor na univerzi in spremljati mlade je poslanstvo. Poučujem, pišem in pomagam uresničevati dostop do boljše kakovosti življenja za najbolj ranljive skupine prebivalstva. Delam z avtohtonimi skupinami, ženskami, otroki, migranti in ljudmi, ki živijo v revščini."

Še posebej želi pomagati rudarjem v Sierra Gordi, zaradi česar se je tudi sama – tako kot oni – zastrupila z živim srebrom. Oni pa pravijo: "Raje umrem zastrupljen, kot da umrem od lakote."

"Že 20 let delam na področju okoljskega prava in 12 let na terenu. Mehika je podpisala sporazum, ki države zavezuje, da od leta 2032 ne bodo več uporabljale živega srebra; sledila bo trgovinska blokada za vse industrije in dejavnosti, ki v svojih procesih uporabljajo živo srebro. Querétaro je na drugem mestu na svetu po obrtniškem pridobivanju (živega srebra), zato sem se odločila rudarjem povedati, kaj se bo zgodilo, in jih spremljati pri gospodarski preusmeritvi – da bi našli drug vir preživetja."

Na koncu pravi: "Zdaj vem, da me je Bog želel za nekaj drugega … da bi ljubila življenje, sebe in svojega bližnjega."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.