Ko otroci v marčevskem večeru v Tržiško Bistrico spustijo "gregorčke" (drobne svetleče hišice, cerkvice, čolnički in barčice), se zdi, kot da si preteklost in sedanjost za hip podata roke. Gregorjevo, praznik, "ko gre luč v vodo", je eden najbolj živih dogodkov na Gorenjskem. Poznajo ga v Tržiču, pa tudi v Kropi, v Kamni Gorici in v Železnikih, v okolici Ljubljane in celo v Ribnici. O njegovem izvoru in pomenu je spregovoril etnolog Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju.
Praznik svetlobe
Gregorjevo je tesno povezano z življenjem rokodelcev, v Tržiču čevljarjev, drugod predvsem kovačev. Ti so pozimi delali ob umetni svetlobi, spomladi pa so zaradi daljših dni svetilke lahko pospravili. "Čevljarji luči niso potrebovali do svetega Mihaela, ki goduje septembra," je pojasnil Knific.
Letos se v Tržiču spominjajo Karla Pirca, ki je pred natanko sto leti prvič natančno opisal, kaj so počeli na gregorjevo.
"Na Slovenskem je ta šega prvič omenjena v sredini 19. stoletja v Železnikih. Karel Pirc pa je v Cerkvenem glasniku za tržiško župnijo leta 1926 objavil članek, v katerem je opisal, da otroci to šego ohranjajo iz leta v leto. Poleg spuščanja luči po vodi Pirc opisuje, da na ta dan kurijo kres iz slame, kar ni povsem običajno, saj slame ni bilo na pretek. Vse to kaže na predkrščanska verovanja oziroma obredja. Omenja tudi vihtenje metel: šlo je za to, da so brezove metle prelili s smolo, jih zažgali in vrteli v zraku v obliki krogov in osmic, kar je spet neka zelo stara stvar, ki se je pojavljala v različnih obredih. Karel Pirc je zapisal tudi, da ta dogodek zaključijo z 'Lihtpratlom', kar lahko prevedemo kot lučna pojedina. Šlo je za zabavo po končanem obredju, kar je zanimivo, ker gregorjevo sodi v postni čas in kaže na to, da gre za starejšo stvar od krščanstva."
Ogenj in voda – starodavna simbolika
Posebnost gregorjevega je srečanje dveh temeljnih elementov – ognja in vode, ki sta že od nekdaj igrala pomembno vlogo v obredih, katerih namen je bil ohranjati red v svetu in zagotavljati nadaljevanje naravnega ritma.
Po starem julijanskem koledarju je gregorjevo sovpadalo s prvim pomladnim dnem, po uvedbi gregorijanskega koledarja pa se je datum zamaknil, a v ljudskem izročilu je ostalo prepričanje, da se takrat začne pomlad. To potrjujejo tudi številni pregovori. Posebej zanimiv je, da "ženska po gregorjevem ne zakuri več v peči, ampak med nogami", kar je pomenilo, da v teh dneh postane tako toplo, da ni treba več kuriti v peči, da bi bilo v hiši toplo, ampak se kuha na podstavku s tremi nogami, ki so ga ženske postavile na kamnito polico pred krušno pečjo.
V Tržiču ohranjajo tudi kurjenje kresa. Bojan Knific poudarja, da gre za pomembno obredno dejanje: "Kresovi so se kurili ob različnih priložnostih. Ena zgodba je povezana s Turki, a naši predniki so kresove kurili večkrat v letu. Najbolj je znan kres na god Janeza Krstnika, ampak v Beli krajini so ga kurili tudi na Anževo, decembra, ko iz svetlobe pridemo v temo, v zimski čas. Ogenj je močan simbol, za človeka je imel velik pomen za preživetje."
Na gregorjevo se ptički ženijo
Poleg tega je z gregorjevim povezana "tičja ohcet" – prepričanje, da se na ta dan ptički ženijo. Starši ali stari starši so otroke vodili v gozd ali k skritim kotičkom, kjer so našli sladkarije, ki naj bi ostale od ptičje svatbe. Čeprav koledarsko pomlad začnemo deset dni po gregorjevem, ostaja prepričanje, da ta dan prinaša pomlad.
Otroci kot nosilci tradicije
Otroci so močno prisotni pri teh šegah – izdelujejo tudi "gregorčke". Ker so v Tržiču tri osnovne šole in vrtec s številnimi enotami, se izmenjujejo in otroci komaj čakajo, da pridejo na vrsto.
Kaj pa pravzaprav spuščajo po vodi? "Včasih so po vodi spustili stare košare, v katere so dali oblance, jih polili s smolo, to zažgali ter spustili po vodi. Najstarejši zapisi omenjajo tudi papirnate hiške, barčice, čolničke, cerkvice. Temu so rekli barčice. V Železnikih se omenja, da so na leseno deščico namazali smolo in to zažgali. V Kropi omenjajo obrabljene cokle kovačev, ki so jih zažgali in spustili po vodi. Sredi 20. stoletja se je zelo uveljavljajo raznorazne papirnate hišice, pritrjene na stiropor, ker boljše plava kakor les.
Danes "gregorčke" zaradi onesnaževanja iz reke poberejo," odgovarja Knific. Izdelovanje "gregorčkov" vodijo učitelji in čeprav gre za staro šego, pušča svobodo ustvarjalnosti.
Čeprav danes ne opazimo več, kdaj ob večerih ne potrebujemo več luči, ker jo je tako enostavno prižgati, se otroci prav zaradi izdelovanja "gregorčkov" pogovarjajo o preteklosti in se srečujejo z dediščino. Poleg ročnih spretnosti razvijajo umetniški občutek in razmišljajo o tem, kako so živeli njihovi predniki.
