Matej Vukina je prostovoljec na Dotiku Duha, pri Večerih Plus+, Plesu do enih, Stični mladih in pri nekaterih aktivnostih salezijanske mladine. V domači župniji Ljubljana – Dravlje je čez leto vodja animatorjev, poje v mladinskem pevskem zboru. Prav tako od leta 2021, ko je zaključil s treniranjem smučarskih skokov, trenira mlajše generacije skakalcev. Kot da vse to ni dovolj, obenem študira športno treniranje na Fakulteti za šport in želi nekoč ustvariti svoj kineziološki center. Vsestranski 21-letnik je za Aleteio spregovoril o svoji veri, ločitvi staršev, jecljanju in prostovoljstvu.
Kakšne zglede v veri si imel v svojem otroštvu?
Kot otrok nisem maral verouka in učenja o veri. Komaj sem čakal, da me starši nehajo pozivati, naj hodim k maši, ker sem ob nedeljah rad spal. Glavni preskok zame je bil, ko sem spoznal animatorje na oratoriju, ki so vero prikazovali v živahni in igrivi luči. Vero, ki jo res živiš in s tem delaš dobro za druge; že s tem slaviš Boga.
Leta 2019 sem bil na slavilnem večeru na Gospodarskem razstavišču. Tam je govoril in pel tudi Martin Smith. Pred pesmijo Moje imaš srce je dejal: "Ali je kdo tukaj star 19 let? Vi ste generacija, ki bo oznanjevala. Vaše orožje bodo glasbeni inštrumenti." Zapisal sem si njegove besede, ker so me res motivirale. Lahko bi rekel, da je bil torej on nek zgled v veri, ker mi je pokazal koncept slavljenja in gorečnosti.
Še bližje mi je Job iz Svetega pisma. Ni pomembno, kaj bo prišlo nadenj. On bo zvest. Zelo mi je všeč, ker je "jamral", ampak se je vedno odločil za Boga. No, pa tudi don Bosko, ki združuje glasbo, mlade, odprtost, in sveti Ignacij, ki je zame zgled v molitvi in premišljevanju.
Kako so ti domači predstavili vero?
Peljali so me k verouku; vsakič sem upal, da bodo starši nanj pozabili, in kdaj tudi so. Naučili so me molitev. Pri nas doma nismo imeli navade moliti, razen pred jedjo. Pa še to se je sčasoma molitev krajšala: z očenaša na znamenje križa. Doma nisem mogel razvijati vere, dokler se nisem vključil v župnijo. Sodeloval je že moj brat. Občudoval sem ga in ga imel za zgled, zato sem "padel" v njegovo družbo.
Kaj je najbolj pripomoglo k tvoji močni veri v Boga?
Majhni in večji čudeži. Ko sem nehal trenirati smučarske skoke, so se sčasoma pojavile bolečine v kolenih. Junija 2022 (2021 pa sem nehal) smo šli z mladinsko skupino v Trbiž, glavna aktivnost pa je bila pohodništvo. Ko so drugi hodili, sem jaz zaradi kolen izbral lažjo možnost. Takrat nisem mogel niti igrati košarke, ker me je preprosto preveč bolelo.
Ko smo šli na Višarje, naj bi ena ekipa šla gor z gondolo, ena pa peš (približno ura hoje). Pet mladih je moralo iti peš. Mikalo me je, da bi šel tudi jaz, in sem si rekel: "Če bodo štirje dvignili roko, bom jaz peti." Tako je tudi bilo. Zjutraj sem si povil kolena in šel peš na Višarje. Na vrh sem prišel brez bolečin. Zabavno, da se mi je pela pesem Na goro. Pri maši sem po obhajilu prvič prosil za ozdravljenje. Potem smo šli dol kar po smučišču, kar je za kolena še težje. Čutil sem, da moram iti peš, zato sem se pred vsemi spustil dol in počasi hodil po romarski poti.
Tako se mi je vleklo. Spustil sem zavore in začel v teku z rokami v zraku slaviti Boga ob poslušanju slavilne glasbe.
Pritekel sem do kombija, začelo je močno deževati in ravno takrat se sovoznikova vrata niso zaklepala. Lahko sem počakal v kombiju. Ko sem se usedel, sem se zavedel, da sem tekel in da me ni nič bolelo. Ko je nehalo deževati, sva celo s kolegom tekla naproti mladim, ki niso imeli ustrezne pohodne opreme, a so vseeno šli z Višarij peš, da sva jim nesla obutev in pijačo.
Od takrat naprej me bolečina ne moti več v vsakdanjem življenju. Samo včasih čutim, da kolena še vedno so, in sem za vse to hvaležen. S to občasno bolečino ne pozabim tega, kar je Bog storil zame.
Tvoje otroštvo je zaznamovala ločitev staršev. Kako si na starše gledal pred njo?
Ideja ločitve je rasla. Ko sem bil mlajši, še nisem slutil, ker se s tem nisem ukvarjal. Spomnim se, da sva šla z očetom kolesarit, vozil me je na treninge, mami pa je bila tista bolj nežna, za pogovor in občutek ljubezni.
Že v otroštvu pa sem videl, da oče ni popoln. Imel sem občutek, da je raje dal prednost alkoholu kot meni. Recimo, po treningu je bil z drugimi starši na pivu in mi rekel: "Samo še to spijem, pa greva." To je včasih trajalo pol ure, včasih eno uro. Ni mi bilo težko, ker so bili tam še drugi otroci, ampak se mi pa oče že ni zdel zanesljiv.
Vse manj je bil doma in vse več naokoli. Ne bi rekel, da je bil alkoholik, ampak je imel le razlog za druženje z drugimi. Ko se danes pogovarjam z njim, vidim smisel takšnih in podobnih dejanj, se mi pa zdi, da ni čutil posledic, ki jih je njegovo početje prineslo. Razumem, zakaj je to počel, ne vem pa, če je bil to pravi način.
Zdaj je vse bolje, ker smo odrasli, lahko skupaj razmišljamo in se pogovarjamo.
Kako je ločitev vplivala nate?
V bistvu sem na ločitev komaj čakal. Videl sem, da doma ne vlada več ljubezen. Ker sem videl, da odnosi niso ustrezni, nisem krivil sebe, kot to žal naredijo mnogi otroci. Že več let pred ločitvijo sem pri maši prosil za to, da se vse reši; ali se starši pobotajo ali pa se ločijo. Nisem želel več živeti v tem, da ne vem, ali bo "počilo" ali ne.
Ko se je ločitev zgodila, sem bil kar nekako sproščen. Nanjo sem gledal praktično; imam dve prenočišči, lahko grem z obema na dopust. Sicer nisem čutil družinske ljubezni, vseeno pa mi je bilo bolje to, kot pa da razmišljam, ali bo oče prišel zdaj ali čez eno uro.
Danes si razlagam, da je moj rodni oče oči, Bog pa moj Oče. Bolj se počutim, da je Bog pravi Oče. Moj oče pa je nekdo, ki se je z mano ukvarjal in mi razkazal svet. Sem se spraševal o tem, ali je v tem kaj spornega. Občutek pač imam, da me Bog bolj spremlja in vodi.
Kako danes gradiš odnose s starši?
Glavni kanal komunikacije je telefon. Škoda mi je, da ima dan samo 24 ur. Zelo sem aktiven "povsod" in si pogosto ne vzamem časa, da bi poklical starše. Vedno, ko me pokliče oče, pa nekako ni dober čas. Rad bi mu dal več opore, ker se zaveda, kaj je bilo prej narobe, in se trudi biti boljši.
Povedal sem mu, kaj mi ni bilo všeč, in vprašanje je, ali bi se mu zgodil ta preskok, če ni bi prišlo do ločitve. Z vsemi posledicami, ki jih ima ločitev, sem hvaležen, ker imam občutek, da je to vsakega iz družine oblikovalo v boljšo osebo.
Imaš govorno napako – jecljanje. Kako to sprejemaš?
Hvaležen sem. Prek mene Bog daje vedeti, da tekoč govor ni samoumeven. Vesel sem, da si je mene izbral, da sem jaz ta, ki to oznanja. Vem, da me to pri mojem delu in v življenju ne bo dosti motilo. Še vedno verjamem, da se bo to nekega dne spremenilo v pričevanje. Z vsakim dnem me več ljudi spozna in vidijo, da jecljam. Ko enkrat več ne bom, bo to dobro pričevanje za vse te ljudi! Molim, da nekoč ne bi več jecljal, če bo Bog dal, seveda.
Pa še to: občudujem vas, ki ne jecljate! Kar zamislite si, kaj boste povedali, in to pride tekoče ven! Jaz za govor porabim veliko več energije kot vi. Jecljanje je kot igranje igrice. Veš, da bo enkrat "zaštekala", ampak moraš naprej.
Jecljanje me moti edino pri spoznavanju novih ljudi, ker ne vem, kako bodo reagirali. Pa tudi pri delu z mlajšimi otroki, ker včasih mislijo, da se hecam. "Zakaj tako govoriš?", vprašajo. Jaz pa recimo odvrnem: "Zakaj imaš ti očala?"
Zabavno pa je, da napovedujem tekme mlajših skakalcev. Tam ne jecljam, ne vem, zakaj! Mislim, da zato, ker se ves čas nekako pretvarjam in spreminjam glas. Začelo se je kot šala, zdaj pa dejansko to počnem in še sam ne morem verjeti, da med tem ne jecljam. Ko govorim s tokom, sinhrono z nekom, je veliko lažje. Nekaj lahko manj poudarim in se mi zato manj zatika.
Ej, vprašanje: če me boš citiral, ali boš napisal "a-a-a"? (smeh, op. a.)
Imaš mnogo talentov – igraš kitaro, poješ, obvladaš skoraj vsak šport – si tudi prostovoljec pri Katoliški mladini na Večerih Plus+ in ogromno pomagaš v župniji. Vsega sploh nisem naštel. Kako ti ob študiju vse to uspeva?
Stvarem, za katere me prosijo, rečem "ja". Ker imam bolj poln dan, vsak trenutek za učenje, ki ga imam, bolje izkoristim. Tukaj je manj več. Imam zaupanje v Boga. Rečem mu: "Bog, jaz veliko delam zate. Prosim, pokaži mi tisto, kar se moram naučiti za test." Pomaga tudi, da sem aktiven v prvih vrstah na faksu. Tako imam več časa za druge stvari.
Zakaj pa toliko prostovoljstva?
Aktivnosti, ki jih imam, so moj kontakt z ljudmi. Doma preprosto nisem tako produktiven. S tem, ko sem aktiven povsod, se napolnjujem. Imam željo delati dobro in omogočiti ljudem čim boljšo izkušnjo za spoznavanje Boga.
