Nekatere knjige odkrijemo čisto po tihem. Druge nas poiščejo z vztrajnostjo. "Tole moraš prebrati," reče prijateljica in ti v roke potisne precej obrabljeno knjigo z mehkimi platnicami: "Verjemi." Zbirka romanov Sedem sester avtorice Lucinde Riley je postala prav takšen fenomen.
Knjige si med seboj podajajo sestre, člani bralnih klubov, sodelavci in sosedje, saj je obsežna pripoved sedmih žensk, ki po vseh celinah iščejo svoje korenine, v besede ujela nekaj, za kar bralci niso natančno vedeli, da potrebujejo: zgodbe, ki se obenem zdijo poglobljene, romantične in čustveno velikodušne. Zbirko so doslej prodali v več deset milijonih izvodov po vsem svetu, prevedena je v številne jezike, prva dva dela tudi v slovenščino (najdete ju pri založbi Vida).
Dobrodelno ozadje
Rileyjeva, ki je umrla leta 2021 za posledicami rakavega obolenja, je razumela tiho moč zgodbe. Njeni romani so zemljepisno razsežni, čustveno pa zelo zaupni, saj spremljajo like, ki iščejo svojo istovetnost, pripadnost in pogum, da se soočijo z lastno preteklostjo. Kako primerno, da se zdaj tudi avtoričina zapuščina razteza onkraj književnosti v nekaj podobno človeškega.
Avtorica je pred smrtjo ustanovila trgovino Sedem sester, pobudo, ki jo je navdihnila njena knjižna zbirka, temelji pa na nečem, kar dejansko vpliva na naš svet. Trgovina zvestim bralcem ponuja ne zgolj običajnih spominkov, pač pa svoj izkupiček namenja Marijinim obrokom, mednarodni človekoljubni organizaciji, ki zagotavlja dnevne šolske obroke več kot trem milijonom otrok v nekaterih najrevnejših skupnostih na svetu. Nevladna organizacija, ki jo je ustanovil Magnus MacFarlane-Barrow, z na videz nadvse preprostim modelom zagotavlja, da zanesljiv obrok postane spodbuda za izobraževanje in vir upanja.
V tej navezi se skriva tiha lepota. Knjižna zbirka, ki temelji na iskanju lastnih korenin in svojega mesta v svetu, zdaj prispeva k temu, da lahko otroci gradijo svojo prihodnost. Ne gre za dramatično zbujanje pozornosti ali tržni slogan: to je praktično širjenje velikodušnosti.
Za bralce, ki se ob junakinjah Rileyjeve izgubljajo v pokrajinah Brazilije, Norveške, Kenije ali Škotske, ta človekoljubna nit izkušnji doda nepričakovano globino. Zapestnica ali obesek, ki so ju navdihnili romani, postane več kot zgolj knjižni spominek: postane majhno, toda oprijemljivo dejanje solidarnosti.
V dobi, ko kulturni uspeh pogosto merimo z nagradami ali priredbami, zapuščina Rileyjeve ponuja nekaj osvežujoče drugačnega. Nakazuje, da se lahko pripovedovanje zgodb širi navzven, da lahko priljubljeni izmišljeni svet navdihne konkretna dobra dela.
Morda je zbirka prav zato še vedno tako priljubljena. Ne gre le za skrivnost in romantiko, temveč za povezanost – med sestrami, med generacijami in zdaj tudi med bralci in otroki, katerih dnevni obrok bi bil sicer negotov. Knjige se morda končajo, toda njihova zgodba se nadaljuje na zelo resničen način.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
