“Naučil sem se prave mere molitve.” Moževo pričevanje ob soočanju z ženinim rakom

Xavier Clermont od julija 2025 spremlja svojo ženo Camille, ki je zbolela za rakom dojk. Z zavedanjem, da moški o tem redko govorijo, je svojo izkušnjo opisal v ganljivem pričevanju, ki ga je delil na svojem profilu na družbenih omrežjih. "S to boleznijo sem se naučil zares razumeti, kako Camille deluje," je zaupal Aleteii.

Konec julija 2025 je Xavier prejel klic svoje žene Camille, ki ga je klicala iz bolnišnice. "Imam raka dojk." Novica ga je zadela kot eksplozija. "Dobesedno sem se zgrudil," pripoveduje Xavier. "Takrat nam je šlo vse dobro. Ravno sem zamenjal službo, selili smo se v večje stanovanje … S to novico je počil naš mali mehurček." Za družino se je začelo drugačno življenje, polno neskončnih vprašanj, dvomov in negotovosti. Toda ena stvar je bila gotova: "Za vsako ceno morava zaščititi najin zakon."

Camille in Xavier sta se poročila avgusta 2023. Oba prihajata iz povezanih družin in vera jima je od nekdaj blizu. O tem, kaj si želita, nista imela nobenega dvoma: "Ustvariti si družino." Sreča ni čakala. Devet mesecev po poroki je Camille rodila malega Bosca, ki je njuno veliko veselje. Minilo je skoraj leto in pol – do tistega poletja 2025. "Nisva pričakovala tako hitrega in brutalnega pristanka," priznava.

Nekaj dni pred odhodom na dopust je imela Camille rutinski pregled pri ginekologinji. Ta je v njenih prsih zatipala majhno bulico, ki se sprva ni zdela posebej zaskrbljujoča. Vseeno jo je napotila na mamografijo (rentgensko slikanje dojk, ki omogoča odkritje nepravilnosti; op. p.). Odločitev se je izkazala za življenjsko pomembno.

Pregled se je končal s stavkom, ki je Camille sesul: "Pripravite se na najslabše." Dva dni pozneje je dobila kruto potrditev diagnoze. "Zame je rak pomenil samo smrt," prizna Xavier. To instiktivno misel je moral hitro odriniti in se osredotočiti na to, da zaščiti njun zakon. "To je temelj, ki drži pokonci vse drugo. Če zakon ni močan, se družina sesuje."

Camille in Xavier sta se po diagnozi odpravila v župnijsko cerkev in težko breme izročila Devici Mariji. Ravno takrat je bila v cerkvi tudi ženica z rožnim vencem v roki. Položila je roko na Camillijino ramo in ji šepnila: "Ne jokajte in zaupajte." To je bil prvi droben, a pomenljiv znak.

Tiste minute molitve so ju potolažile. "Vedno sem se zelo zaupal Devici Mariji; neverjetna je. Takrat sem razumel, da od nje ne moreš prositi nemogočega, ampak mikro čudeže. Naučila sva se prave mere molitve. Sklenila sva eno samo stvar: popolnoma bova zaupala temu, kar se bo zgodilo."

Xavier se je naučil, da je treba zaupati – Camille v medicinsko ekipo, Xavier pa v svojo zmožnost prilagajanja, ko bolezen prizadene življenje njegove žene. Včasih se to kaže v drobnih, a odločilnih trenutkih. Ko je prvič videl Camillijino dojko po operaciji, mu je šinilo skozi možgane: "Če te bo prizor šokiral, se pretvarjaj. Reci, da je vse lepo in dobro narejeno. Ne smeš zgrešiti, ker bo to, kar boš rekel tisti dan, za vedno zapisano v njenem spominu." A rezultat ga je dejansko presenetil – bilo je "osupljivo dobro".

Xavier je postal še bolj pozoren do Camille. Prazna tolažba "saj bo v redu" odpade – tega ni želela slišati. Namesto tega jo je spraševal: "Kaj potrebuješ? Kako ti lahko to dam? Kako v resnici deluješ?" "S to boleznijo sem se naučil resnično razumeti, kako Camille deluje. Veliko ji pomeni, da ji postavljam odprta vprašanja," pravi Xavier – to je po njegovem "šesti jezik ljubezni" – "in predvsem, da poslušam njene odgovore" … "sedmi jezik ljubezni". "Najin odnos je danes bolj preprost."

Če jima je bolezen odprla pot k bolj iskrenim pogovorom, jima je hkrati pokazala tudi, kaj vse lahko izgubita. "Rak je sicer pogosto ozdravljiv, a te marsičesa tudi oropa," pove Xavier. Najprej to, da je njegova žena "izgubila eno dojko, en del svojega telesa". Bolezen pa je postavila pod vprašaj tudi njuno željo po širitvi družine. "Mož se lahko hitro počuti odrinjenega, ker gre za zelo intimno področje. To je občutljiva tema. Nisem našel nobenega pričevanja moža na to temo."

Oktobra 2025 je Xavier začel pisati – kot del nekakšne terapevtske vaje. Svojo preizkušnjo je začel deliti na omrežju LinkedIn, poglavje za poglavjem. "Če bi morali iz teh nekaj besed odnesti samo eno stvar, potem je to: kljub vsemu obstaja nekaj, kar se ne da pozdraviti – konec brezskrbnega življenja," med drugim zapiše. Camille za zapise ne ve, jih ne bere. Xavieru pa zapisovanje pomaga – želi ubesediti vrtinec čustev in številne odločitve, ki jih morata s Camille sprejemati na hitro, pod pritiskom.

Danes je, kot pravi Xavier, "najhujši del protokola za nami". Velik del kemoterapije, ki je del zdravljenja raka, je že za njima. V treh mesecih se je njuno zakonsko življenje močno spremenilo. "Ugotovila sva, da sploh ne delujeva na enak način. Rešila sva veliko več kot samo raka. Dotaknila sva se skrivnosti zakona."

Zanimati se za drugega, biti odprta za "male sreče v nesreči", vsak večer še naprej skupaj moliti – česar prej "nisva nujno počela" … Skupaj delata na nekakšni "rodovitnosti" svojega zakona. "Veselje se kaže v nežnosti bližnjega, v mehkobi njegovih besed in namenov. Veselje je skrito v zaupanju, ki ga imava v načrtu, ki je pripravljen za naju. In če izhajamo iz tega, da ima Bog za naju načrt, mu morava zaupati."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.