Malo stvari se na spletu širi hitreje kot tolažilne trditve glede starševstva. Med najbolj priljubljenimi je tale čudovito pomirjujoča ideja: če vaš triletnik pomaga pri praznjenju pomivalnega stroja, se mu v življenju neizpodbitno obetajo velike stvari. Obstaja veliko različic te zgodbe: otroci, ki zgodaj začnejo pomagati pri gospodinjskih opravilih, naj bi imeli 75 odstotkov večjo verjetnost, da odrastejo v uspešne, bolje prilagojene posameznike, morda celo bodoče direktorje z brezhibno urejenimi kuhinjami.
Ta misel je izjemno očarljiva. In ne povsem v skladu z znanostjo.
Sama trditev je nekako samostojno zaživela, ljudje jo pogosto pripisujejo raziskovalcem s Harvarda, velikokrat jo delijo z navdušeno gotovostjo in le redko pospremijo s čimerkoli, kar bi bilo vsaj malce podobno dejanskemu navedku. Kot številne privlačne spletne statistike se zdi natančna, zanesljiva in resnično zadovoljiva. Kdo si ne bi želel verjeti, da v zlaganju drobcenih nogavic tiči skrivnost vseživljenjskih dosežkov?
Raziskovalci so običajno seveda nekoliko manj dramatični – vendar nič manj spodbudni.
Dolgoročne raziskave kažejo, da otroci, ki že od zgodnjega otroštva sodelujejo pri gospodinjskih opravilih, pogosto razvijejo lastnosti, povezane s poznejšim dobrim počutjem. Ena obsežna raziskava je pokazala, da so otroci, ki so se v vrtcu ukvarjali z gospodinjskimi opravili, nekaj let pozneje pogosteje izkazovali večjo samozavest, boljše odnose z vrstniki in večje splošno zadovoljstvo z življenjem. Ne gre ravno za prevlado v svetu, prav tako pa ti rezultati niso nepomembni.
Druge raziskave kažejo na nekaj še dragocenejšega v vsakdanjem življenju: na izvršilno opravilnost. Otroci, ki redno pomagajo pri obvladljivih opravilih, recimo pospravljanju igrač, pogrinjanju mize ali hranjenju hišnih ljubljenčkov, očitno krepijo kognitivne sposobnosti, kot so načrtovanje, samonadzor in upravljanje nalog. To so tihe supermoči odrasle dobe, četudi ne zagotavljajo slave ali bogastva.
Lažja plovba skozi življenje
Z drugimi besedami: gospodinjska opravila ne ustvarjajo čarobnega uspeha, toda zdi se, da spodbujajo navade in sposobnosti, ki olajšajo poznejše življenje. Odgovornost, vztrajnost, sodelovanje, potrpežljivost – nič razkošnega, vse pa nepogrešljivo.
V gospodinjskih opravilih je tudi nekaj čudovito človeškega, kar statistika le redko zajame. Ko otroci prispevajo k družinskemu življenju, pa naj bo še tako malo, srkajo neizrečen nauk: nekdo jih potrebuje. Sposobni so. Pripadajo nečemu večjemu od sebe. Malček, ki ponosno nosi par neujemajočih se nogavic po sobi, ne zgolj pomaga, temveč sodeluje v skupnem ritmu doma.
Morda prav to pojasnjuje, zakaj omenjeni mit tako veselo vztraja. Pod pretiranimi odstotki se skrivajo pristni občutki. Starši čutijo, da majhne odgovornosti oblikujejo značaj. Zavedajo se, da pristojnosti rastejo z vajo, ne s predavanji. Sumijo, da lahko vaja iz pospravljanja mize otroka na skrivnosten način pripravi na veliko večje izzive.
Zdi se, da se znanost, sicer previdnejša, vendar tiho optimistična, strinja glede bistvenega.
Čeprav pomoč malčkov pri gospodinjskih opravilih morda ne zagotavlja izjemnega uspeha pozneje v življenju, pa ponuja nekaj verjetno še boljšega: otroke, ki se počutijo sposobne, povezane in samozavestne v svoji sposobnosti, da nekaj prispevajo širši družbi. Kar se, če ste kdaj opazovali predšolskega otroka, ki je po "pomoči" kar žarel od ponosa, že zdi kot neke vrste zmaga.
In kot vedo vsi starši: že to, če otroka pripravimo do tega, da prostovoljno pospravi igrače, je dovolj občudovanja vredno, da ne čutimo potrebe po statističnih čudežih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
