Mamljiva je misel, da so prednostno poslanstvo katoličanov boljši argumenti, s katerimi ljudi prepričujemo, da njihovo verovanje ni pravilno
Živimo v razdeljenem svetu: ob vseh komentarjih na družbenih omrežjih in razpravah na YouTubu človek dobi občutek, da je evangelizacija dejavnost, pri kateri se z nekom prepiramo, dokler naš sogovornik ne prizna poraza.
Da je tako, pogosto domnevamo na podlagi nepreglednega števila vplivnežev na družbenih omrežjih (mnogi izmed njih so katoliški duhovniki), ki "govorijo resnico" tako, da s svojimi "prepričljivimi" utemeljitvami pokosijo krivoverce.
Včasih je odlično, če lahko predstavimo resnico o nečem in opozorimo na napako v nasprotnih stališčih. To je del tega, kar svetniki počnejo že od samih začetkov Cerkve.
Toda danes se včasih zdi kar običajno, da ljudi žalimo, misleč, da bo drugi sčasoma spoznal svojo neumnost in uvidel, da ravna napačno.
Toda ali je to bistvo evangelizacije?
Duše, ne prepirov
Avtor uspešnic New York Timesa in profesor na Harvardu Arthur Brooks je nedavno v svojem osrednjem nagovoru na SEEK26 (katoliški večdnevni konferenci za študente in mlade odrasle, op. prev.) opozoril na napako te definicije evangelizacije. Pojasnil je: "Naleteli boste na ljudi, ki bodo napadli vas in tisto, kar zagovarjate … in ko se to zgodi, se pojavi skušnjava, skušnjava, da bi se uprli, da bi se z ognjem borili proti ognju."
Toda, je nadaljeval Brooks, "za misijonarja je to napačen pristop, kajti vaša naloga ni zmagovati v prepirih, pač pa pridobivati duše."
Ključno je, da ne pozabimo, tako Brooks, da "tudi ko zmagate v prepiru z boljšo utemeljitvijo, niste pridobili duše."
Evangelizacija je v osnovi srečanje z Jezusom Kristusom. Naša naloga je, da drugim pokažemo Kristusovo ljubezen in ne logične nedoslednosti njegovih prepričanj.
Sv. Janez Pavel II. je evangelizacijo podobno povzel v svoji okrožnici Redemptoris Missio (Odrešenikovo poslanstvo):
Božje kraljestvo ni koncept, nauk ali program, ki bi bil predmet proste razlage, temveč je predvsem oseba z obrazom in imenom Jezusa iz Nazareta, podoba nevidnega Boga. Če je kraljestvo ločeno od Jezusa, ni več Božje kraljestvo, ki ga je razodel. Posledica je popačenje pomena kraljestva, ki tvega, da se bo spremenilo v zgolj človeški ali ideološki cilj, in popačenje Kristusove istovetnosti, ki se ne kaže več kot Gospod, komur mora biti nekega dne vse podrejeno.
Da bi bili resnično učinkoviti misijonarji, moramo drugim odsevati Kristusovo ljubezen, pojasnjuje sv. Janez Pavel II.: "Ni mogoče pričevati o Kristusu, ne da bi odsevali Njegove podobe, ki jo v nas oživljata milost in moč Duha. Ta krotkost nas nato zavezuje k prejemanju darov poguma in razločevanja, ki sta bistvena elementa misijonarske duhovnosti."
Ne smemo pozabiti: ne glede na to, kako zelo se zdi, da potrebujemo prepričljivo utemeljitev za spreobrnjenje svojih družinskih članov ali prijateljev, je najmočnejše orožje, če to osebo ljubimo s Kristusovo ljubeznijo.
Takole pa je o dialogu premišljeval Benedikt XVI.:
Res je, da dialog ne stremi k spreobrnjenju, temveč k boljšemu medsebojnemu razumevanju – to je pravilno. Kljub temu pa mora iskanje znanja in razumevanja vedno vključevati bližanje resnici. Obe strani v tem postopnem pristopu k resnici sta torej na poti, ki vodi naprej v smeri večje skupnosti, ki jo prinaša enost resnice.
Kar zadeva ohranjanje istovetnosti, bi bilo za kristjana premalo, če bi tako rekoč uveljavil svojo istovetnost na tak način, da bi dejansko zaviral pot do resnice. Potem bi se njegovo krščanstvo zdelo kot nekaj poljubnega, zgolj predpostavljenega. Zdelo bi se, da ne upošteva možnosti, da ima religija opraviti z resnico.
Nasprotno, rekel bi, da si kristjan lahko privošči izjemno samozavest, da, trdno prepričan, da se lahko svobodno poda na odprto morje resnice, ne da bi se moral bati za svojo krščansko istovetnost. Seveda mi ne posedujemo resnice, resnica poseduje nas: Kristus, ki je resnica, nas je prijel za roko in vemo, da nas Njegova roka varno drži na poti našega iskanja znanja.
Ker nas od znotraj podpira Kristusova roka, smo svobodni in varni: svobodni – kajti če nas drži, se lahko odkrito in neustrašno podamo v vsak dialog; varni – ker nas ne izpusti, razen če se od njega umaknemo. Z njim stojimo v luči resnice.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
