Postni čas sicer slovi po resnosti in zadržanosti, kljub temu pa se nenehno prepleta z našim vsakdanjim življenjem. Komaj mine pepelnična sreda, že se v naših rokovnikih pojavijo drobni, toda vztrajni izzivi. Prijatelj načrtuje večerjo. Pred vrati je družinsko srečanje. Zdi se, da se časovno malce nelagodno razporejeni rojstni dnevi nenadoma kar pomnožijo. Kot bi teh 40 dni imelo prav poseben dar, da nas spomni, kako se življenje neugodno in obenem navdušeno nadaljuje.
Mnogim katoličanom ti trenutki prinašajo kanček negotovosti. Postni čas je namreč nekaj posebnega: v tem obdobju se celo najbolj neškodljivo povabilo pogosto zdi rahlo sumljivo. Ali se katoličani res smemo udeležiti praznovanja? Ali pa je navdušenje nad rojstnim dnem nekako v nasprotju z obdobjem, ki ga povezujemo z žrtvovanjem in zdržnostjo?
Napetost je povsem razumljiva, kljub temu pa morda nekoliko pretirana.
Postni čas nikoli ni bil mišljen kot dolgotrajna vaja v pomanjkanju veselja. Njegov duh je premišljujoč in ne mračen, nameren, ne pa strog. In vendar je tako preprosto dobiti vtis, da to obdobje zahteva nekakšno čustveno zatemnitev, kot da bi morali umiriti smeh in se torte lotiti zelo previdno.
To tiho zmedo običajno izzovejo predvsem rojstni dnevi. Nastopijo z radostno brezbrižnostjo do bogoslužnega koledarja in se niti iz teološke vljudnosti niso pripravljeni prestaviti. Družine se zberejo, zagorijo svečke, in nekdo se neizogibno sprašuje, ali ni to praznovanje nekoliko neprimerno. Pa vendar je nekaj čudovito človeškega v tem, da obeležimo dar še enega leta življenja, četudi znotraj spokornega obdobja.
Veselje v postnem času navsezadnje ni začasno odpovedano
Če kaj, to obdobje stvari raje preureja, ne pa odpravlja. Našo pozornost usmerja k temu, kar je pomembno, ne pa k umiku od preprostih življenjskih užitkov. Rojstni dan, ki ga v zmernosti praznujemo s toplino in hvaležnostjo, gotovo ni v nasprotju z njegovim duhom. V resnici ga lahko še poglobi in nas spomni, kako je že sámo dejstvo, da smo, vzrok za zahvalo.
Petki seveda prinašajo lastno sestavino blage katoliške komedije. Povabilo na zabavo ali večerjo na postni petek lahko sproži kratko notranje pogajanje, ki ga mnogi še predobro poznamo. Tehtamo med gostoljubnostjo in odpovedjo, družabno sproščenostjo in disciplino, občasno si predstavljamo dileme, ki so veliko bolj dramatične, kot jih zahteva resničnost. V praksi modrost Cerkve že od nekdaj upošteva tako zvestobo kot zdravo pamet, kar vernikom omogoča, da se ob takšnih priložnostih znajdejo brez nepotrebne tesnobe.
Za temi pomisleki se pogosto skriva izostreno nerazumevanje odnosa med veseljem in kesanjem. Nista nasprotnika. Postni čas od vernikov ne zahteva, naj postanejo mrki, pač pa pozorni. Postne žrtve naj bi izostrile naše zavedanje, ne pa nas dolgočasno navduševale. Skupni obrok, srečanje prijateljev, celo blagi kaos rojstnodnevnega praznovanja: vse to udobno sodi v življenje vernika.
Morda to pojasnjuje, zakaj je najmirnejši pristop k takšnim vprašanjem običajno tudi najpreprostejši. Sprejmite povabilo. Praznujte rojstni dan. Postne omejitve upoštevajte iskreno, vendar brez drame. Postni čas veliko bolj milostno dopušča vsakdanjo srečo, kot si včasih predstavljamo.
Življenje, neugodno za naše poskuse pretirane resnosti, nam še naprej ponuja številne razloge za hvaležnost. In navzočnost torte še nikoli ni bila označena za izredne teološke razmere (čeprav: če ste se v postu odpovedali sladkarijam, dobite dodatne točke, ko se boste skušnjavi zazrli naravnost v obraz!).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
