Urško Juršič Ritlop ljudje poznajo pod imenom UriKuri. Ime Uri nosi že od malih nog, ker je bilo Urška preveč zapleteno za otroško izgovarjavo. "Ime sem sicer dobila po Prešernovi Urški, ker je moj oče velik ljubitelj Prešerna," pove. V študentskih letih jo je cimra preimenovala v UriKuri, in ko je leta 2008 razmišljala o imenu za svojo znamko, ki se je takrat rojevala, je vedela, da bo to pravo ime zanjo.
Urška sicer prihaja iz Novega mesta, a živi in ustvarja v Ljubljani. Ni le ilustratorka, saj jo zanimajo skoraj vse vrste umetnosti. Kot otrok je igrala flavto in oboo, a ko se je v Novem mestu oblikoval simfonični orkester, v katerem so potrebovali tolkalista, je flavto zamenjala za bobne. "Vprašali so, kdo se javi, pa sem se jaz," se nasmehne Urška. "Potem sem se ob sobotah v glasbeni šoli učila tolkala." V času študija je bila celo rezervna tolkalistka v ljubljanski Operi. Njenega stanovanja tako danes ne krasijo le akvareli, ampak tudi bobni vseh vrst.
Najprej je študirala umetnostno zgodovino, potem kemijo, kjer je diplomirala. Takrat je časa za glasbo zmanjkalo in umetnica se je za nekaj let posvetila naravoslovju. Nad kemijo se je navdušila v srednji šoli in po končani fakulteti je začela delati v Krkinem laboratoriju kot raziskovalka. V farmaciji je delala do leta 2022, ko je dala odpoved in se začela preživljati z umetnostjo.
Prve akvarele je prodala na plaži v Avstraliji
Svojo znamko UriKuri je imela že prej, najprej v obliki popoldanskega s. p.-ja in osebne dopolnilne dejavnosti. "Ustvarjala sem z različnimi stvarmi: najprej sem bila navdušena nad fimo maso, nato nad akrili." Njena ljubezen do akvarelov se je rodila na potovanju v Avstraliji. "Partner je surfal, jaz pa sem sedela na plaži, s seboj sem imela akvarele in risala ptice." Tam, na plaži, je prodala svoja prva dela.
Znamka UriKuri je zbirka živahnih, živopisnih akvarelov, med katerimi največkrat najdemo upodobitve ptic in rastlin. "Narava je moj navdih," pravi Urška. "Rada študiram ptice, imam tudi veliko botaničnih priročnikov. Ko grem v hribe, tam fotografiram rastline in doma v knjigah pogledam, katere so." Od rož ima najraje potonike, od ptic kraljičke in smrdokavre, med barvami je najbolj njena magenta. Riše rože vseh vrst: šentjanževko, nageljne, gabez, praprot … Navdušenje nad pticami pa se je ohranilo še s tistega potovanja po Avstraliji. "Tam so ptice zelo pisane, mestne ptice so roza kakaduji," se smeje.
Navdih išče predvsem na sprehodih, kjer opazuje ptice in rastline, pa tudi na potovanjih. Letos so z družino obiskali Polinezijo, kjer je zopet dobila veliko novih idej za upodobitve tropskih rastlin.
Urškin dom je poln živahnih umetnin: lestenec je okrašen s frangipani, copati so v znamenju potonik, na majici, ki jo nosi, je slezenovec. Uri je življenja polna oseba, kar se čuti tudi v pogovoru z njo. "Umetnost v življenje prinese veselje, upanje in prijaznost," ugotavlja. "S svojimi ilustracijami dajem del sebe in svet postaja lepši."
Na začetku samostojne poti – diagnoza rak
Ko se je leta 2022 odločila, da bo dala odpoved in se podala na samostojno pot kot umetnica, je le tri mesece pozneje pristala na Onkološkem inštitutu. Dobila je diagnozo raka na dojki. "Osemnajst mesecev sem imela kemoterapije, dve operaciji in obsevanja. En mesec sem imela s. p., potem pa sem morala na bolniško," pove. Marca 2024 je zaključila s kemoterapijami, zdaj pa se postavlja na noge. "Sin je bil star sedem let, ko sem zbolela. Nisem še hotela umreti, vedela sem, da moram na tem svetu narediti še veliko lepega. A bilo je fizično in psihično zelo naporno."
In kaj je zdaj drugače? "Prioritete so se spremenile, nimam več petdeset prijateljev, ampak jih imam pet. Po naravi sem taka, da bi vsem rada pomagala in ustregla, pa sem s tem iztrošila sebe." V obdobjih, ko se je zelo slabo počutila, ni mogla niti brati ali gledati televizije. "Takrat si sam s sabo, tuhtaš in premišljuješ o svojem življenju," se spominja.
Tudi v najtežjih trenutkih ni nikoli nehala risati. "Na Onkološkem inštitutu sem imela s seboj zvezek in sem risala akvarele. Risanje me je zdravilo in reševalo." Od leta 2015 vsako leto izda stenski koledar in tudi ko je bila bolna, se je potrudila, da je narisala vsaj 12 ilustracij, da je koledar lahko izšel. Njeni koledarji so polni pisanih ilustracij, ki jih lahko, ko leto mine, ljudje izrežejo in uporabijo kot voščilnice.
"Morala sem se ustaviti"
Zdaj se počuti dobro, a opaža spremembe v energiji. Zaradi raka, ki je bil povezan s hormoni, so jo dali v umetno menopavzo, kar ni enostavno. Bolezen ji je spremenila pogled na življenje. "Morala sem se ustaviti in na prvo mesto postaviti sebe. Sedaj pazim, s kakšnimi ljudmi se obdajam. Postala sem bolj izbirčna."
V času kemoterapij je tudi veliko meditirala. Tudi zdaj svoja jutra navadno začne s sprehodom in kavo. Redno tudi telovadi. Rada si vzame tudi čas za počitek: bere, plete ali pogleda kakšno serijo. Prepričana je, da ji umetnost pomaga pri soočanju z vsakdanjimi izzivi. Risanje, glasba in ples so del njenega izražanja. "Če tako čutim, kar malo zaplešem. Morda je nevsakdanje, ampak ob tem čutim veliko svobode," pove. Vesela je, da je na podoben način za glasbo dovzeten tudi njen sin Rok.
Ko si sam svoj šef
Ne riše vsak dan, saj ima poleg ilustratorskega dela tudi veliko dela z vodenjem svojega podjetja. Ima spletno trgovinico, njene izdelke – voščilnice, razglednice in ovijalni papir – prodajajo tudi v prodajalnah največje slovenske založbe. "Svoje akvarele skeniram in jih apliciram na različne stvari: brisače, toaletne torbice, skodelice. To so uporabne stvari, in če so lepe, jih ljudje radi kupijo," pravi. Včasih se ji kak izdelek kar sam ponudi – tako je bilo tudi s spominskimi knjigami. "Iskala sem lepe spominske knjige, in ker jih nisem našla, sem se odločila, da jih oblikujem sama. Želela sem narediti take, kot smo jih imeli včasih."
Njena tiha želja je, da bi nekoč imela svojo trgovinico, ki bi jo delila še s kakšnim slovenskim ustvarjalcem. Čeprav je dela veliko in bi bilo včasih lažje iti za osem ur v pisarno, ji ni žal, da se je podala na to pot. "Všeč mi je, da si lahko sama organiziram čas, čeprav moram biti za to zelo disciplinirana," pravi.
"Želim si, da bi moje ilustracije ljudi razveselile," pove Urška. Tu čuti svoje poslanstvo. Če bi morala izbirati med talentom in vztrajnostjo, bi izbrala vztrajnost. "Vsakič, ko mi je težko, se opomnim, da moram vztrajati. Na dolgi rok mi bo takšno delo prineslo večje zadoščenje," je prepričana. Česa pa se Uri še posebno veseli v tem času? "Pomladi! Spet bom risala rožice: trobentice in zvončke!"
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
