Nekoč je menil, da so redovniki leni, a Bog ga je poklical prav mednje

Brat Filip Mlinar prihaja iz župnije Horjul, sedaj pa živi in deluje v frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Odraščal je v šestčlanski družini, kjer vera zaseda pomembno mesto. "Družina mi je bila zgled v veri in varno okolje. S starši smo se dobro razumeli, o vsem smo se pogovarjali, bili so mi trdna opora v vseh življenjskih vprašanjih. Veliko smo skupaj molili."

Od četrtega razreda je ministriral in po neki sveti maši je duhovnik ministrantom v zakristiji postavil zelo neposredno vprašanje: "'Fantje, kdo od vas bo duhovnik?' Ni nas vprašal, ali bi bil kdo duhovnik, temveč kdo bo duhovnik. Očitno sem se jaz počutil najbolj nelagodno in sem dejal: 'Mogoče bom jaz.'" Odgovor, ki je bil sprva mišljen kot nekakšen izgovor, se je Filipu vtisnil globoko v srce in misel na duhovništvo mu tudi pozneje ni dala miru, o njem se je veliko spraševal.  

Kot otrok in med odraščanjem je imel široka področja zanimanja in vedoželjnost ga spremlja še danes. "Zase bi rekel, da sem po duši naravoslovec. Od nekdaj me je zanimala fizika, računalništvo, tehnologija. Fascinantno se mi zdi, koliko se da narediti s človeškim razumom. Počasi sem ugotovil, da to ni vse oz. da obstajajo omejitve. To, kar seže onkraj, je vera."

Z družino so vsak mesec zahajali k sveti maši na Vič. "Ko sem videl frančiškane pri maši, sem si mislil, kakšni carji so. Pri njih sem opazil, da se trudijo učiti to, kar dejansko živijo in kar so – da pristno živijo svoje poslanstvo."

Prebiral je tudi življenjepise svetnikov, najbolj sta ga navdušila Frančišek Asiški in Janez Bosko. "Če bi se moral odločiti, po zgledu katerega svetnika bi živel, bi se odločil za sv. Frančiška. Fascinantno je, kako je vse svoje življenje usmeril proti enemu samemu cilju – priti v nebesa."

Ob tem, ko je imel priložnost od blizu opazovati brate frančiškane, je spoznal, da ga Bog bolj kot med duhovnike kliče k redovnikom. Nekoliko presenetljivo spoznanje za mladeniča, ki je bil takrat prepričan, da "so duhovniki carji po župnijah, za redovnike pa sem si mislil, da so leni".

Zaradi tovrstnega prepričanja je sam pri sebi čutil nekakšen pritisk. "Ker sem tako gledal na duhovnika, da mora biti aktualen na vseh področjih in vse obvladati – da mora biti popoln, sem čutil pritisk, ker sem vedel, da tega nisem sposoben. Duhovnik namreč ne more biti vedno vsem všeč. Različne sposobnosti imamo in popolnega človeka ni. Ko sem razločeval, sem videl, da je edina stvar, ki je vredna, to, da živiš za Boga. Tudi danes nisem sposoben za vse, k čemur me Bog kliče, ampak če izpolnim to, k čemur me vabi, mi bo dal tudi moč za to. In to je dovolj."

V samostan je vstopil takoj po končani gimnaziji in začel študij teologije. Novico o svoji odločitvi mu je doma "pomagal" sporočiti kar mlajši brat. "Nekje je slišal, da bom šel za duhovnika. Tako je enkrat med večerjo nekoliko provokativno pred vsemi vprašal: 'Filip, boš ti res postal duhovnik?' Moral sem priznati, da res razmišljam o tem. Mama je novico zelo lepo sprejela, oče je sprva dejal, da si lahko dober kristjan tudi tako, da pošteno opravljaš svoje delo in hodiš redno k maši. Kljub temu sem čutil, da me Bog kliče na to pot posebne posvetitve, da bi pustil zastavljene cilje, svojo službo, prihodnost in da bi se posvetil Njemu."

Večina sošolcev ni razumela njegove odločitve, "sem pa imel občutek, da jo spoštujejo oz. da čutijo, da sem se za to pot odločil zaradi tega, ker hočem nekaj dobrega narediti".

Zavestno se je odločil, da glede življenja v samostanu ne bo gojil prevelikih pričakovanj. "Vse sem skušal prepuščati Njemu. Nekoliko me je presenetil ključni del Frančiškove karizme – bratstvo. Torej kako smo kot frančiškani poklicani k temu, da veliko stvari počnemo skupaj. Bistvo pri tem je, da si ne najde vsak svojih projektov in da ne živimo drug mimo drugega, temveč si pomagamo. To mi danes veliko pomeni."

Brat Filip je eden mlajših članov frančiškanske skupnosti na Tromostovju, trenutno je brat z začasnimi obljubami. Ob študiju in pomoči v župniji sodeluje pri organizaciji sredinih študentskih maš in je duhovni asistent študentskega zbora MPP, v katerem hkrati tudi prepeva. "Rad sem s študenti. Vsi pri zboru so zelo zagreti in so pripravljeni posvetiti čas skupnosti. V tem se čutim izpopolnjenega."

Mladim želi posredovati velik zaklad vere. "Bog ima po Cerkvi vedno rešitev." Ob tem jim je vedno na voljo za pogovor. "Name se obračajo z zelo različnimi vprašanji. Zanima jih marsikaj glede nauka Cerkve o določeni tematiki. Veliko pa je tudi osebnih vprašanj in pogovorov."

Meni, da jim vera ob vseh mladostnih željah in hrepenenjih daje predvsem trdnost. "V svetu, kjer se toliko dogaja, kjer je tempo življenja hiter in je tudi veliko krivic, lahko vedno pridejo k maši, k Njemu, ki daje trdnost. Bog je tam za vse in velika opora v življenju."

Pravi, da še vedno kdaj podvomi o svoji odločitvi. "Vedno pride še kakšno novo vprašanje, ki si ga prej nisem zastavil. Kljub temu, da ima to življenje tudi svoje izzive, pa ne vem, kje drugje bi lahko bolj v polnosti živel svoje poslanstvo, ki mi ga je Bog dal." Ob tem je hvaležen za veliko podporo, ki mu ga daje bratstvo. "Eden drugemu zaupamo in se sproti pogovarjamo o problemih."

O življenju v skupnosti še doda: "Vsak posebej je zgled, ima svoje posebne talente in sposobnosti in daje obogatitev bratstvu."

Mladim, ki morda še premišljujejo o tem, da bi odgovorili na klic v posvečeno življenje, svetuje, naj predvsem "ohranjajo trden odnos z Bogom, saj je On tisto najpomembnejše v življenju. Dokler Bog dokončno ne poseže v njegovo življenje, ne moreš vedeti".

"Spoznal sem, da ni pomembno, koliko v življenju naredim, niti koliko sem priljubljen, tudi ne, koliko ljudi v življenju 'spreobrnem', temveč le, koliko sem odprt Božji volji," pa je brat Filip pred časom zapisal v svojem pričevanju v reviji Frančiškov prijatelj. V pogovoru še doda: "Čutim, da je Bog vedno z mano in da mi vedno znova daje moč za naprej."

V letošnjem postnem času so si s sobrati skupaj zadali, da bo meso na njihovih jedilnikih manj pogosto, denar, ki bi ga sicer namenili za nakup, pa bodo namenili župnijski Karitas. Hkrati si je brat Filip zadal tudi nekaj osebnih izzivov. "Nikoli nismo dovolj perfektni za Boga in želim načrtno iskati, kje so moje možnosti za napredovanje. Tudi bratstvo mi pomaga s predlogi, kje še lahko napredujem. Na primer, svetovali so mi, naj se v konkretnih situacijah prepuščam Božjemu varstvu. Sam imam rad vse splanirano in urejeno, ampak Bog deluje tudi po spontanih situacijah."