Izprosili so jo pri Mariji, danes s svojim življenjem slavi Boga

Ko na glasbenih tekmovanjih ocenjevalci presojajo 18-letno pianistko Kleo Testaniere, ji pripišejo oznake s presežki, kot so "izjemna tehnična razvitost", "umetniška zrelost", "globoka čustvena izraznost".

A Klejina velika želja je predvsem, da bi se z glasbo dotaknila ljudi. "Rada bi pokazala veselje, srečo, žalost prek glasbe. To, kar čutim," pravi. "Trudim se ostati pristna s svojimi čustvi, da ne igram umetno." Mlada glasbenica iz okolice Celja danes velja za eno najobetavnejših pianistk svoje generacije, a za tem stojijo predvsem leta discipline, dela in iskrene ljubezni do klavirja.

Klea je najstarejša od treh otrok – ima mlajšega brata Tilna in sestro Nežo. Njena posebna življenjska zgodba pa se na neki način začne že pred njenim rojstvom. Starši so si zelo želeli otroka, a ga kar ni bilo. Poromali so v Medžugorje, da bi Marijo pocukali za rokav, naj posreduje pri Bogu. In res je izprosila Božji dotik – kmalu se je rodila Klea.

"Zaradi tega res čutim Marijo kot svojo mami in imam z njo močno vez, saj so me pri njej izprosili. Večkrat se v težavah zatečem k njej in jo prosim za pomoč. In mi pomaga," pričuje.

Prihaja iz dvojezične družine. Mama je Slovenka, oče Francoz, zato že od malih nog govori oba jezika. "To mi je omogočilo vpogled v obe kulturi, kar me je zelo obogatilo." Doma živijo na slovenskem podeželju v majhni vasici, medtem ko oče prihaja iz velikega francoskega mesta. "Tam gre vse zelo hitro, pomešanih je veliko kultur, življenje je zelo živahno," pripoveduje.

Francijo obiskujejo vsako leto, običajno za dva tedna poleti, ko obiščejo številne sorodnike. Kljub povezanosti z obema državama včasih čuti, da pripada dvema svetovoma hkrati. "V Sloveniji se ne počutim čisto Slovenka, v Franciji pa ne Francozinja. Sem nekje vmes."

Njena glasbena pot se je začela precej nepričakovano – zaradi izpada elektrike. "Bili smo pri stricu v Franciji in hoteli gledati televizijo ali igrati igrice, pa ni šlo, ker je zmanjkalo elektrike. Iz dolgčasa sem se usedla za klavir." Začela je raziskovati tipke in kmalu zaigrala prvo melodijo. "Ko mi je uspelo zaigrati Kuža pazi, sem to navdušeno pokazala mami."

Mama je hitro opazila navdušenje in jo vpisala v glasbeno šolo v Šentjurju, letos pa zaključuje umetniško gimnazijo v Celju. Na njeno glasbeno pot sta močno vplivali profesorici na obeh šolah, ki sta jo spodbujali in usmerjali. "Obe sta zelo disciplinirani. Potiskali sta me naprej, mi predali strast do igranja in me vkalupili v vadbeno rutino."

Čeprav ima izjemen talent, je pot do uspehov tlakovana predvsem z vajo. "Zadnji dve, tri leta sem samo vadila, vadila, vadila," pove. Ta predanost se kaže tudi v uspehih – osvojila je številne nagrade doma in v tujini, med drugim prvo nagrado na državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG in več priznanj na mednarodnih pianističnih tekmovanjih.

Z zmago na enem od mednarodnih tekmovanj si je prislužila tudi solistični nastop s Simfoničnim orkestrom Slovenske vojske. Igranje z orkestrom ji je ostalo v zelo lepem spominu. "Bilo je lažje, ker na odru nisem bila sama." Ko je igrala s simfoničnim orkestrom Glasbene šole Celje, ji je veliko pomenilo tudi to, da so bili med orkestraši njeni prijatelji. "Vedela sem, da me orkester podpira."

Čeprav je glasba dolgo zavzemala skoraj ves njen čas, je lani doživela pomembno spoznanje. "Želela sem vaditi, hotela sem doseči, se dokazati, da lahko uspem," priznava. Zdaj pa je ugotovila, da v življenju ni samo klavir. "Če želiš zares živeti, moraš početi tudi kaj drugega." Več časa posveča druženju, ustvarjanju, peki, ... "Fant me je spomnil tudi na ljubezen do športa, obudila sem stara prijateljstva."

Kljub temu pa ostaja klavir pomemben del njenega vsakdana. "Vadenje je večino časa delo. Veselje je vedno prisotno, ampak so tudi dnevi, ko se res ne bi usedla za klavir."

Takrat nastopi disciplina. "Z leti sem spoznala, da je disciplina dobra prijateljica. Tako kot si moram zjutraj umiti zobe, tako moram vaditi." Ko motivacija pade, si pomaga z majhnimi triki. "Če se mi res ne ljubi vaditi programa, vzamem druge note ali improviziram za dušo."

Nastopi so zanjo poseben trenutek. Kljub izkušnjam ima vedno tremo. "Trema mora biti, ker to pomeni, da mi je mar, kako bom zaigrala." Če je treme preveč, se posluži posebne rutine. "Najprej zmolim Sveti angel, očenaš in zdravamarijo. Potem se zahvalim za priložnost, da lahko nastopam, in prosim za mir. Prosim tudi, da bi se dotaknila src ljudi, ki me bodo poslušali." Nato nekajkrat globoko vdihne, se pokriža in stopi na oder.

Najlepši trenutki so, ko začuti, da je glasba dosegla poslušalce. "Ko vem, da nisem samo odigrala not, ampak sem lahko predala tudi čustva."

Klea o sebi pravi, da je zelo čustven človek. "Hitro se mi ulijejo solze, hitro preklapljam med emocijami." Prav zato ji glasba pomeni toliko. "Glasba je filter in terapija. Ko se stvari nakopičijo, jih lahko dam ven prek klavirja."

Glasbenik je tudi njen fant – je čelist, a tudi odličen kitarist in pevec, zato velikokrat muzicirata skupaj. Tudi v slavilni skupini. "To je odklop, totalen odklop, kjer čutim samo Božjo ljubezen. Skoraj vedno jokam, ker me ta ljubezen oblije. Čutim, da sem dovolj, da me Bog ljubi tako, kot sem."

Pomemben korak v njenem odnosu z Bogom se je zgodil na duhovnem tednu za družine v Veržeju v organizaciji skupnosti Družina in Življenje. Tja je sprva kot animatorka hodila sama, lani pa je k udeležbi spodbudila tudi svojo družino. "Na začetku me je bilo zelo strah, kako bo, ampak tam je res lepo, dobro smo se ujeli. Pazimo na otroke, športamo, molimo, pojemo. Super je!"

Posebej ji je všeč, ker je v takem okolju lahko zares taka, kot je. Brez mask. "Tam sem videla, da v veri nisem sama. Ljudje ponosno molijo in slavijo," pripoveduje. "Takrat sem si rekla: zakaj bi to skrivala?"

Klea je tudi oratorijska animatorka. "Tudi sama sem hodila na oratorij, zato zdaj vračam, kar so drugi dali meni. Rada skrbim za otroke, ustvarjam in se igram z njimi. To mi da veliko veselja."

Ko razmišlja o prihodnosti, si ne želi enolične poti. "Vsega po malem bi," pravi. Rada bi poučevala, koncertirala, igrala v komornih zasedbah in z orkestri, včasih kaj posnela.

Neprestani uspehi in zavedanje, da je med najboljšimi, lahko hitro prinesejo tudi skušnjavo napuha, a Klea se tega zaveda. "Take misli me napadajo, ampak jih poskušam potisniti stran." Zakaj? "Ker to ni moja zasluga, do tega nisem prišla sama, to mi je Bog dal. Z njegovo pomočjo sem tu, kjer sem. Tega se poskušam vsak dan zavedati."

Pridejo pa tudi razočaranja in neuspehi. Takrat najprej dovoli čustvom prosto pot. "Najprej se je dobro razjokati. To je detox." Potem moli in poskuša razumeti, kaj se lahko iz izkušnje nauči. "Vedno se vse zgodi z razlogom."