Prehitra vožnja s skuterjem, izzivi na družbenih omrežjih, drobne laži, s katerimi se izmuznejo na zabavo, prva pokajena cigareta ... Z adolescenco največkrat povezujemo določena vedenja, ki staršem povzročijo nemalo skrbi. Kako se odzvati, ne da bi pri tem skrhali odnos z najstnikom? Francozinja Solange d'Regel, terapevtka in mediatorka za pare in družine, najprej spomni na pogosto pozabljeno resnico: adolescenca je obdobje globoke preobrazbe.
"Možgani dosežejo polno zrelost šele pri 20–25 letih. Funkcije, povezane s predvidevanjem, načrtovanjem in nadzorom impulzov, se še razvijajo," pojasnjuje in dodaja, da "puberteta spreminja tudi telo in krepi čustva". Posledično najstnikove odločitve pogosto vodijo nenadni vzgibi, ne pa preudaren razmislek.
K temu veliko pripomore še močna potreba po pripadnosti. "Mnenja drugih so pomembna in močno vplivajo na najstnika." Ob tem strokovnjakinja še dodaja, da "najstnik sam ne deluje vedno enako kot v skupini".
Helena, mama 15-letnega Lukasa, pravi, da je to spremembo doživela kot prelomnico. "Kot otrok je bil previden. Potem je nenadoma začel rolkati brez zaščitne opreme in se zgledovati po svojih prijateljih, ki so izostajali od pouka." Soočeni s tem tveganjem nekateri starši drastično poostrijo pravila. Drugi že nekoliko malodušno obupajo. Takšen je primer Pauline, ki je svoji hčerki Lari predlagala, da svojo prvo cigareto pokadi z njo namesto s prijatelji.
Toda ne gre za izbiro med togo avtoriteto in popolno permisivnostjo. "Okvir ostaja nepogrešljiv," pojasnjuje Solange d'Regel in navaja, da so trije stebri dobrega zavezništva z mladostniki:
- trden in varen okvir;
- priznanje, saj se morajo počutiti cenjene, ker gredo skozi obdobje, v katerem je njihova samozavest krhka;
- skupna prizadevanja.
"Na ta zadnji steber starši pogosto pozabijo, vendar je zelo pomemben," poudarja strokovnjakinja, ki predlaga, da najstnika vključimo v postavljanje pravil. "To močno spremeni dinamiko. Ne trpi več zaradi omejitev, temveč sodeluje pri njihovem postavljanju."
Izziv je spodbuditi mlade k razmisleku o posledicah
Ko se najstnik prvič sam odpravi na pot z avtobusom, skupaj načrtujemo, koliko časa bo trajala pot, kaj storiti, če pride do zamude, in na koga se obrniti v primeru težav. "Njegova svoboda je resnična, vendar je načrtovana in nadzorovana," pravi Solange d'Regel.
Podobno lahko starši ravnajo v primeru izleta s prijatelji ali večerne zabave, če se vnaprej dogovorijo o predvidenem poteku, kdo bo tam in kako ravnati v primeru morebitnih sprememb načrta.
Tako je situacijo rešil Gregor, ki ima 16-letnega sina Pavla. "Najin odnos sva zgradila na medsebojnem zaupanju. Ko gre ven, vem, s kom je. Skupaj sva določila uro vrnitve domov, ki ustreza vsem. Če se načrti njegovih prijateljev spremenijo, me pokliče in mi to sporoči. Drug pred drugim ničesar ne skrivava. Če se na zabavi ne počuti dobro, mi pošlje sporočilo in grem ponj, ne da bi ga s tem osramotil pred prijatelji."
Takšen pristop naslavlja dve različni potrebi: pomiritev staršev in omogočanje določene stopnje avtonomije najstniku. "Starši iščejo predvsem varnost, zato morajo biti o vsem obveščeni, medtem ko najstnik išče pripadnost skupini ter potrebuje in želi imeti zabavo."
Preoblikovanje "eksplozivne situacije" v "pozitivno situacijo"
Jure, oče 17-letne Klare, se spominja noči, ko je odkril, da njegova hči ni pri prijateljici, kot je dejala, ampak na zabavi. "Znorel sem. Zame je bila to nesprejemljiva laž. Kazen je bila velika: polletna prepoved izhodov." Takšne situacije bi morale biti dragocene priložnosti za pogovor z najstnikom.
"Napaka lahko postane priložnost za učenje, če jo spremlja dialog," se nasmehne in starše spodbuja, naj otroka vprašajo o njegovih občutkih in mislih, ko prekrši pravilo. Po mnenju Solange d'Regel bi bilo smiselno kaznovanje uporabiti šele po tej fazi razumevanja. Brez tega namreč obstaja tveganje, da se naš odnos z najstnikom skrha.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
