Abigail Marsh je kot najstnica vozila po avtocesti, ko ji je pot prekrižal pes. Zavila je, da bi se mu izognila, zaradi česar je njen avto odneslo v nasproti vozeči promet. Motor je ugasnil. Avto se je ustavil na prehitevalnem pasu. V tistem bežnem trenutku je bila prepričana, da bo umrla.
Nato se je ob njenem oknu pojavil neznanec.
"Z neverjetno toplim, pomirjujočim glasom, ki ga ne bom nikoli pozabila," je pozneje povedala za BBC, "je dejal: 'Zdi se, da potrebuješ pomoč.'" Sedel je na voznikov sedež, avto usmeril na varno, preveril, ali je z njo vse v redu – in nato izginil. "Nikoli nisem izvedela njegovega imena," je dejala Abigail. "Nikoli se mu nisem zahvalila."
To kratko, anonimno dejanje je začrtalo tok njenega življenja. Danes je Marsheva profesorica psihologije in nevroznanosti na Univerzi Georgetown, kjer preučuje altruizem – predvsem ljudi, ki pomagajo neznancem in ob tem resnično tvegajo svoje življenje, za to pa ne pričakujejo priznanja ali nagrade.
Skozi leta raziskav takim ljudem postavlja preprosto vprašanje: zakaj?
Občutek junaštva?
Odgovori so redko polnobesedni. Mnogi nesebični ljudje težko pojasnjujejo svoja dejanja. Pomoč, pravijo, se zdi samoumevna. "Življenje te osebe je bilo ogroženo, jaz pa sem imel občutek, da ji lahko pomagam, in to sem tudi storil," je precej pogost odgovor. V njihovem pripovedovanju ni občutka junaštva – samo dejanja.
Delo Marsheve kaže, da so nesebični ljudje bolj občutljivi na stisko drugih. Hitreje opazijo strah. Znanstvenica pa previdno poudarja, da zaradi tega še ne sodijo v moralno elito. Prepričana je, da se je altruizma mogoče naučiti. Podobno kot telesna vadba se tudi ta krepi s ponavljanjem. Drobna dejanja prijaznosti urijo našo pozornost navzven. Sčasoma se odzivanje na potrebe drugih ne zdi več izbira, temveč samodejen odziv.
To razumevanje zlahka primerjamo s staro moralno modrostjo, ki jo Cerkev že dolgo podpira: vrlina se oblikuje, preden je preizkušena. V krizi ne zbiramo poguma; črpamo iz navad, ki smo jih že razvili. Ljubezen, ki jo udejanjamo v običajnih trenutkih, oblikuje naš odziv, ko se stvari nenadoma zapletejo.
To pomaga pri razlagi, zakaj nekateri ljudje naravnost tečejo naproti nevarnosti, ne da bi se za trenutek ustavili in premislili, kaj vse s tem tvegajo.
Pomaga tudi pojasniti dogodek, do katerega je pred kratkim prišlo ob obali Zahodne Avstralije.
Ko je 13-letnega Austina Appelbeeja in njegovo družino odneslo na odprto morje, je preplaval štiri kilometre sredi oceana, da bi poiskal pomoč, ne vedoč, ali so njegova mama in sorojenci še živi. Sredi plavanja je sprejel nevarno odločitev, da si sleče rešilni jopič, ker ga je ta upočasnjeval. Ure in ure je zdržal ob molitvi, krščanskih pesmih in, kot jih je sam poimenoval, "srečnih mislih" – spominih na družino in prijatelje, celo na Lokomotivčka Tomaža.
"Mislim, da tega nisem storil jaz," je pozneje dejal Austin. "To je bil Bog, ves čas."
Skozi prizmo raziskave Abigail Marsh njegov pogum manj spominja na nenaden čudež kot na srce, ki je že izurjeno za odziv. Deček si ni zadal cilja, da postane junak. Preprosto si ni mogel predstavljati, da ne bi storil ničesar. Njegova pozornost je bila usmerjena v druge. Vera mu je v tistem trenutku dajala moč, toda nagnjenje k samodarovanju je že obstajalo.
To je morda tiha resnica, ki se skriva za mnogimi dejanji izjemnega poguma. Ljudje, ki se podajo v nevarnost, niso nujno pogumnejši od nas preostalih. Pogosto so vadili opazovanje. Vadili so odzivanje. Vadili so velikodušnost, ko jih to ni dosti stalo.
In ko pride tisti trenutek, bodisi na avtocesti bodisi sredi odprtega morja, se odzovejo. Ne zato, ker so nekaj izjemnega, temveč zato, ker je ljubezen že oblikovala njihove nagone.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
