V postnem času premišljujemo besede preroka Izaija (58,11–12), kjer Bog obljublja, da bomo imenovani "zazidalci razpok" in "obnovitelji porušenih poti". Te besede so me letos nagovorile drugače kot običajno.
Preteklo nedeljo sem v cerkvi opazovala prazne klopi. Bilo jih je veliko. Vem, to se ne dogaja samo pri nas. Razlogi so različni, pogosto zapleteni, vedno pa boleči. Vsaka prazna klop pomeni neki obraz, glas, pomeni, da je nekoč tam sedel nekdo, ki ga zdaj ni. Sprašujem se, zakaj jih ni? Kje so? So morda prizadeti in ranjeni? So razočarani, ker niso našli besed tolažbe, ki so jih potrebovali?
Kaj pa lahko storim jaz? Vem, ne morem rešiti vseh vprašanj Cerkve, ne morem odgovoriti na vse dvome sodobnega človeka. Lahko pa molim.
Ob praznih klopeh sem si v mislih začela predstavljati ljudi. Poimensko. Postavila sem jih na prazna mesta in jih v molitvi izročala Bogu. Boga sem prosila za vse te ljudi, naj jih doseže s svojo ljubeznijo in bližino, kjer koli so. Naj jih Njegova milost spremlja, tudi če so daleč. K molitvi sem povabila tudi Marijo, ki je v Kani Galilejski s tiho vztrajnostjo zaupala v moč svojega Sina (Jn 2,1–11). Njena prošnja ni bila glasna, bila pa je polna zaupanja.
V tihoti srca sem molila tudi za nas, ki ostajamo v Cerkvi, za duhovnike, katehete, starše, stare starše, za vse, ki na kakršen koli način oznanjamo. Nebeškega Očeta sem prosila, da bi jim znali predstaviti Boga tako, da bi ljudje začutili, da so ljubljeni; da bi znali oznaniti Kristusa ne kot oddaljeno idejo, ampak kot živo daritev ljubezni; da bi znali preprosto in jasno povedati, kaj pomeni, da je Jezus dal svoje življenje za nas, da njegova daritev ni teološki pojem, ampak zgodba o ljubezni, ki gre do konca; da križ ni grožnja, temveč zagotovilo, da nobena človeška bolečina ni prezrta.
Pomislila sem, da prazne klopi niso le znamenje oddaljenih ljudi, ampak so hkrati povabilo k spreobrnjenju nas samih, k bolj ponižnemu poslušanju in bolj iskrenemu oznanjevanju, k večji toplini.
Ne gre za to, da bi bile cerkve polne, pač pa, da bi bila srca nagovorjena. In če se ob praznih klopeh namesto zagrenjenosti rodi molitev za tiste, ki jih ni, in za nas, ki ostajamo, potem se je nekaj že začelo premikati.
Gotovo ima vsak koga, ki ga pogreša: sina, hčer, prijatelja. Kaj, če bi jih v tem postu v molitvi preprosto "posadili" na prazna mesta v cerkvi in jih izročili Bogu, hkrati pa molili za nas, da bi znali z življenjem in besedo pričevati o ljubezni, ki rešuje. Če bomo to storili, bomo morda tiho in neopazno postajali zazidalci razpok. To delo pa se začne v srcu.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
