Ne morem se znebiti misli, da o čistosti razmišljamo povsem zgrešeno. In prav zaradi te zmote imamo mnogi s čistostjo precejšnje težave. Predstavljamo si nenehen boj proti grehu, neusmiljen občutek, da se odpovedujemo nečemu, kar si resnično želimo. Po tem scenariju lahko čistost dojemamo kot poniževanje svojih teles. Ob takšnem razmišljanju je čistost nekaj povsem negativnega.
Nočem reči, da čistost ni boj proti telesnim željam ter da od nas ne zahteva duhovne discipline in pokore. Razvijanje vrlin zagotovo vključuje tudi izogibanje grehu. Če želim biti čist, moram ohraniti skrbništvo nad očmi. Vaditi moram skromnost. Odpovedati se moram zadovoljevanju svojih nenadzorovanih želja. Vse to je res in še posebej drži, da obstajajo stvari, ki jih čednosti poln človek ne počne.
Toda kljub temu trdim, da čistosti ne razumemo pravilno, če nanjo gledamo le kot na pomanjkanje nečesa. Vrline niso nekaj negativnega. Če se ves čas le nečemu izogibamo, potem v resnici ne razvijamo čistosti.
Vnaprej izgubljena bitka?
Dolgoročno gledano je ta bitka izgubljena. Družba in mediji so zasičeni z nečistimi podobami. Prav vsak dan smo proti svoji volji nenehno obkroženi s skušnjavami. Skušnjava je vpeta v reklamne oglase in objave na družbenih omrežjih. Navija in pleše ob robu nogometne tekme, vadi v telovadnici, neposredno skozi naše vidno polje se sprehodi mimo restavracije v nakupovalnem središču.
Za čistost potrebujemo neskončno sposobnost samonadzora. Vzdržljivost, ki jo potrebujemo, sčasoma postane izčrpavajoča, zato je nemogoče uspevati, če čistost živimo v smislu negativnosti, čemu nasprotujemo, kaj nismo.
Vrlina ni odsotnost nečesa, temveč polnost. Vrlina je vedno pozitivno dobro. Živeti krepostno pomeni, da smo polni sreče in veselja. Pomeni, da smo svobodni. Če je tako, potem je čistost veliko več, kot smo morda mislili, in je veliko srečnejša.
Nekaj, kar privoščim vsakomur
Čistost je vrlina za vsakogar, v vsakem življenjskem obdobju. Včasih ljudje takole razmišljajo: če se le lahko poročijo, jim ne bo več treba skrbeti za čistost ali pa se bodo skušnjave umaknile in jih več ne bo. Toda to ne drži, kajti čistost ni enaka celibatu. Tudi poročeni pari udejanjajo čistost, skušnjave od zunaj pa nikoli ne izginejo.
Po mojih izkušnjah poroka ni čarobna rešitev za čistost. Če se nekdo zanjo bori pred poroko, se bo boj nadaljeval tudi po poroki. Drugi, starejši, morda ovdoveli in z manj telesnimi skušnjavami, morda mislijo, da je čistost vrlina zgolj za mlade, pa je vendar tudi zanje. Za vse nas je. Razlog je preprost – vse vrline so dobre za vsakogar. Bolj smo krepostni, bolj bomo izpolnjeni.
Vpogled škofa Vardna
Ta način razmišljanja o čistosti sem prevzel od škofa Erika Vardna, iz njegove knjige z naslovom Čistost, sprava čutov. Škof Varden je trapistični menih (ki je nedavno zaključil postne duhovne vaje za papeža Leona XIV., za katere je pripravil vsakdanja premišljevanja) z globokim vpogledom v to vrlino, ki jo imenuje osvobojenost od strasti, da se "uglasimo z nebeškim življenjem".
Čistost je celovitost in ozdravljenje. "Ni zanikanje spolnosti," piše škof Varden, temveč preusmeritev naših želja k njihovi popolni in sveti izpolnitvi.
Če to vemo, lahko vidimo, da je nasprotje čistosti pokvarjenost jaza, zasužnjevanje naših čutov in želja z nižjim namenom. Nekdo, ki je nečist, zgolj delno izkuša življenje, manjka mu pogled, da bi videl resnično lepoto, ki nas obdaja. Škof Varden vztraja: "Narediti nekaj lepega zaradi lepote same, zaradi notranjega užitka, brez misli na dobiček: rekel bi, da je to način, kako lahko začnemo živeti v čistosti."
Hrepenimo po nekakšnem zamaknjenju onkraj čutnega, piše, in naši čuti so namenjeni temu, da zbirajo, odkupujejo, presegajo. Po mojem mnenju je nečistost popredmetenje in omalovaževanje lepote. Po drugi strani pa čistost vidi globlje, ko opazuje Božjo podobo, vtisnjeno v njegovo stvarstvo.
To mislim, ko pravim, da čistost razumemo povsem zgrešeno. Ni zgolj za nekatere, temveč za vse. Čistost ni opustitev čutov in želja, pač pa njihova izpolnitev. Čistost je umik od greha, obenem pa približanje sebi.
Torej?
Kako torej lahko postanemo čisti? Vsekakor se moramo še naprej boriti proti poželenju in nenadzorovanim željam, obenem pa (in to nam pogosto manjka) lahko vadimo prečiščevanje svojih želja. Škof Varden priporoča, da svojo naravo preusmerimo in ne usmrtimo. Poklicani smo k celovitosti, "ki se udejanja skozi celostno spravo, k polnosti življenja".
Škof Varden uči, da čistost ni nekaj običajnega. Čistost je izjemna. Močno si moramo prizadevati, da jo dosežemo. Toda kar brez strahu, za to smo deležni milosti, ampak prav zato je tako pomembno, da čistost pravilno prepoznamo kot to, kar je v resnici – popolno sprejetje življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
