Danes bi godoval deček, ki je v trpljenju molil za druge – njegova zgodba seže v srce

Pred leti je v krogu svojih najbližjih umrl mali Józinek (Jožek). Devetletni Poljak je odhajal obdan z molitvijo. Doma so vsak dan obhajali sveto mašo, ob njegovi postelji so molili rožni venec, sam pa je, kljub neizmernemu trpljenju, vztrajno molil za druge. Njegovo kratko življenje je pustilo globok pečat v srcih mnogih.

En mesec po njegovi smrti so starši v pismu nadškofu Józefu, družinskemu prijatelju, opisali čas njegove bolezni in slovesa. Prav on jim je nekoč zapisal: "Če bo sin, naj bo Józef." Pismo, datirano na predvečer praznika svetega Jožefa leta 2013, je pretresljivo pričevanje o veri njihovega otroka.

"Kot gospod nadškof že ve, so bila zadnja leta za našo družino čas boja z Jožkovo boleznijo, njegovega umiranja in nazadnje smrti. A ob vsem trpljenju smo izkusili tudi veliko ljubezen Cerkve in Boga," piše v pismu.

Sveti Jožef je bil Jožku zvest zavetnik vse življenje, posebej v času bolezni. "Ni naključje, da je pri krstu prejel ime Józef Marija. Krščen je bil na Jasni Gori (poljsko romarsko središče, op. ur.), zgodnje prvo obhajilo je prejel v domači župniji, birmo pa – zaradi smrtne ogroženosti – v bolnišnici. Ti zakramenti so mu dali vero in moč."

Z njegovim telesnim slabljenjem sta rasla njegova vera in notranja moč, tako da je v zadnjih tednih smisel njegovega življenja postala molitev.

Jožek je redno molil rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja, molitve k angelu varuhu, nadangelu Mihaelu in litanije k svetemu Jožefu.

Vendar ga pokonci ni držala le lastna molitev. Mnogi so molili zanj: zbirali so se pri svetih mašah, molili devetdnevnice, prihajali k njegovi postelji molit rožni venec, nekateri so se zanj podali celo na romanja.

V zadnjih dveh mesecih so pri njih doma vsak dan obhajali sveto mašo, ki so jo darovali različni duhovniki in redovniki – sprva neznani, kmalu pa vsi domači. Jožek je tako vsak dan prejemal sveto obhajilo in pri teh mašah molil predvsem za bolne, trpeče, grešnike, neverne ter za duhovnike.

Ob božiču je zaradi bolezni izgubil vid, zato so mu starši razlagali o globlji svetlobi, ki razsvetljuje vse temine. Pokimal je in obljubil, da jo bo iskal, nato pa zašepetal: "Oči niso nič … Najpomembneje je, da mi ne oslepi srce."

Njegovo srce je res videlo več: nikoli se ni pritoževal, ni spraševal "zakaj", temveč je rekel, da trpi, "da bi se drugi lahko zveličali". Ko je bolečina postala prehuda, je tiho molil: "Bog, pomagaj," in verjel, da Bog nikoli ne naloži več, kot človek zmore nositi, temveč skupaj s trpljenjem vedno daje tudi moč.

V nebesa je odšel na nedeljo, okoli poldneva, takoj po sveti maši, med molitvijo rožnega venca. Izdihnil je pri peti žalostni skrivnosti – smrti Jezusa na križu, malo pred tem pa je dogorela njegova sveča. V srcu staršev je ostala gotovost, da življenje njihovega sinka ni bilo končano, temveč dopolnjeno.

Na pogrebu se je zbralo veliko ljudi, tudi številni otroci, mladi ter skavti – volčiči. Nekateri so mu že prej ob postelji peli pesem Pomagaj mi biti dober volčič, ki jo je imel zelo rad. Od medicinske sestre je dobil celo značko volčiča, ki jo je pripel na posteljo.

Pri pogrebni maši je duhovnik spomnil na besede svete Favstine: "Če bi nam angeli lahko zavidali, bi nam zavidali dve stvari: trpljenje in sveto obhajilo," nato pa dodal: "Jožek je skoraj tri leta prejemal sveto obhajilo z veliko vero in pobožnostjo. Globoko sem prepričan, da nikoli ni storil smrtnega greha. Čeprav ni postal duhovnik, je živel duhovništvo – daroval je svoje trpljenje in se združil s Kristusovo daritvijo. Svoje življenje je opravil z najvišjo oceno."

Po njegovi smrti so benediktinci staršem rekli, naj mu ne dajo miru, saj lahko v nebesih stori še več. Ko so romali do svetišča svetega Jožefa, so mladi krenili od kapelice ob njihovem domu, ki so jo zgradili na začetku bolezni. Takrat so mnogi zanj molili dneve in tedne.

Starši zdaj niso več romali, da bi prosili za zdravje, ampak za milosti – k svetemu Jožefu in potiho tudi k njihovemu Jožku.