“Ženske znamo zakomplicirati stvari povsod, kjer ni treba, pa nas imajo možje še vseeno radi”

Hana je žena in mama štirih deklet, po poklicu medicinska sestra, ki trenutno svoje poslanstvo živi doma, v skrbi za družino, ki ji namenja vso svojo pozornost. Njeni dnevi so prepleteni z glasbo, naravo, ustvarjanjem ter gradnjo pristnih in iskrenih odnosov.

V vsakdanu zavestno išče in prepoznava drobne stvari, ki ji prinašajo veselje. "Lahko je to topel objem otrok, šopek z domačega travnika, moževo sporočilo na listku, sonce, ki posije skozi okno, vonj sveže pečenega kruha, sprehod s prijateljem ali pa najljubša pesem, ki si jo zavrtim."

Ko se ponudi priložnost, čas najraje preživi v naravi, kjer najde mir. Rada rola, kolesari, poje, pleše, prebere kakšno dobro knjigo, igra družabne igre, druženja s prijatelji pa začini tudi s humorjem. Še ena strast, ki jo zaposluje, je ustvarjanje izdelkov iz FIMO mase, ki jih je v zadnjih mesecih pod imenom Fimčkarije predstavila tudi širši publiki.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zanimivo mi je, kako se definicija idealnega začetka dneva skozi leta spreminja. Moj odgovor bi bil pred nekaj leti nekoliko drugačen, kot je danes. Trenutno sem neskončno srečna, če je noč kolikor toliko prespana in se zjutraj zbudimo zdravi, brez hitenja ter nadležne budilke. Če pa je zunaj sonce in nam uspe v dopoldanskih urah izpeljati kak krajši izlet v naravo, je pa to že kar presežek idealnega. 😊 Sem pa že od nekdaj bolj večerni tip človeka, tako da jutra že sama po sebi niso idealen del dneva zame.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se na ta način v svoji koži precej bolje počutim in sem veliko bolj produktivna pri vsem, kar počnem. Urejenost mi je pomembna tudi zato, ker s tem izkažem spoštovanje do svojega telesa in do ljudi, s katerimi pridem v stik.

Urejeno se lahko počutim tako v preprosti trenirki kot tudi v kakšni elegantni obleki in petah. Običajno pa mi urejanje ne vzame preveč časa – kar je pri širih dekletih v hiši precej dobrodošlo. 😊

3. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Že od nekdaj me duhovno napolnijo različne stvari. Najbolj se napolnim v tihoti, v naravi, ko kaj prebiram, poslušam kakšen podkast z dobro vsebino ali med pogovorom s prijateljico, ki je moja sorodna duša, mi olajša marsikateri trenutek v življenju in odpira nova obzorja – tudi duhovna.

Zelo me napolni tudi obiskovanje zakonske skupine, ki jo z možem obiskujeva osmo leto zapored. Smo zelo povezana skupina, ki rada odrine na globoko. Vsako leto se še posebej veselim duhovnih vaj, ki jih skupaj obiščemo in so zame res prava polnilna postaja. Pa seveda poslušanje različne glasbe – od sodobne krščanske, zborovske, klasične glasbe.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Lahko podariš življenje in vrednote naprej. Zame to nikakor ni samoumevno, to je res en velik dar. Od nekdaj sem si želela postati mami in sem neizmerno hvaležna, da mi je dana ta vloga, ki je zagotovo ena najlepših in najtežjih hkrati.

5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Uh, iskreno – trenutno malo težje. Sva v obdobju precejšnje utrujenosti. Najmlajša hči je stara eno leto, druga štiri, tretja sedem in najstarejša deset. Pri zakonski skupini imamo "pravilo", da se poleg rednega srečanja vsaj enkrat na mesec odpraviva tudi na zmenek. Ne uspe nama vedno, se pa trudiva (večerja, koncert, piknik v naravi …). Zmenek največkrat odpade zaradi kakšne bolezni ali utrujenosti. Zaradi družinske dinamike in vseh obveznosti, ki jih imava, čas za naju trenutno precej trpi.

Se pa veliko o tem pogovarjava in iščeva različne načine, kako bi si lahko ukradla kak trenutek ali dva več zase. To se nama zdi pomembno, ker se zavedava, da so nama otroci podarjeni v dar za nekaj let, da bodo enkrat odšli na svoje in bova takrat ostala sama, zato bi rada odnos negovala sproti.

6. Ustvarjate miniaturne izdelke iz fimo mase pod imenom Fimčkarije. Kdo vas je navdušil za ustvarjanje in kako se je rodila želja, da boste s svojimi izdelki razveseljevali tudi druge?
Fimčkarije so trenutno kot moj peti otrok (star komaj tri mesece), ki mu namenim precej časa, energije in nespanja. 😊Ustvarjam namreč zvečer, ko gredo punce spat. To je moj prostor za razvijanje kreative, prostor, kjer nisem žena ali maaaamii, ampak spet malo Hana. Odkar sem mami, sem sebe kar precej odrinila na stran. Z leti vse bolj ugotavljam, da če najprej poskrbim zase, veliko lažje pomagam in poskrbim tudi za ljudi okoli sebe.

Ni posebne osebe, ki bi bila "kriva" za moje navdušenje nad tem hobijem, od nekdaj sem rada ustvarjala in proti koncu osnovne šole sem se po naključju zaljubila v FIMO maso. Potem so prišla obdobja, ko sem ustvarjala veliko ali pa čisto nič. Šele na faksu sem se temu hobiju spet malo bolj posvetila. Spominjam se obdobja, ko se je ženila večina prijateljev in je bilo priložnosti za FIMO izdelke res veliko. Od nakita, naprsnih šopkov, do poročnih figuric, sveč in jaslic. Tukaj se je vse skupaj malo bolj resno začelo.

Pred nekaj meseci sem se odločila, da bom za nekaj let pustila službo, ker enostavno nisem več kvalitetno usklajevala osebnega in poklicnega življenja. V pogovoru s prijatelji se je po tej odločitvi spontano rodila ideja, da bi svoje izdelke predstavila javnosti. Malo zaradi finančnega vidika, malo pa zaradi tega, da moja ustvarjalna duša spet zadiha.

7. Od kod črpate motivacijo in navdih, ko ne gre vse po načrtih in kakšen izdelek na uspe tako, kot ste si zamislili?
Včasih se mi res zgodi, da ne gre vse po načrtih. Ponavadi mi v takih trenutkih pomaga, da se ozrem nazaj in se skušam spomniti kakšne podobne situacije, ko mi ni šlo, kot sem si zamislila, pa se je potem iz nje vseeno izcimilo kaj lepega. Po naravi sem precej vztrajna, tako da največkrat prilezem do cilja.

Motivacijo običajno najdem kar v sebi. Je pa res tudi to, da v vseh situacijah ne rinem z glavo skozi zid, ker se je že izkazalo, da kakšna stvar z namenom propade oziroma se ne uresniči, kot sem si jaz zamislila – ker je v ozadju pripravljeno nekaj boljšega. Delam po občutku, za navdih pa poskrbi življenje samo.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Nekaj preizkušenj se je nabralo, ampak sem prav za vsako od njih hvaležna. Vem, da se jim ne da izogniti, so del življenja in so me oblikovale, da sem prav zaradi njih takšna, kot sem.

Zadnja preizkušnja, ki me je doletela in marsikaj spremenila, je zagotovo izguba sluha in prilagoditev na nov način življenja. Naučila me je, da si moram vzeti potreben čas, da se od nečesa, kar je odšlo, v miru poslovim, in šele ko sem pripravljena jaz in ne okolica, sprejmem situacijo takšno, kot je. Brez tega sprejetja se ne morem prilagoditi na novo normalnost.    

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nimam prav posebne misli, ki bi mi pomagala pregnati slabo voljo, morda mi še najbolj pomaga zavedanje, da se vsak slab trenutek enkrat konča. Kot na vrtiljaku – enkrat si zgoraj, drugič na dnu.

Pri odganjanju slabe volje mi zelo prav prideta tudi glasba in humor. Če človek malo obrne stvari na hec, je marsikdaj lažje. No, seveda odvisno od resnosti situacije.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Imamo prav posebno energijo v sebi, s katero še tako siv dan pobarvamo v pisane odtenke in ker lahko igramo toliko različnih vlog! Smo nežne in močne, pogumne in vztrajne, tople in sočutne, ustvarjalne in povezovalne, simpatične in ljubke tudi s skuštranimi lasmi, uspemo (bolj ali manj učinkovito) opravljati več stvari hkrati. In najlepše je, ker znamo fantastično zakomplicirati stvari povsod, kjer ni potrebno, pa nas imajo možje še vseeno radi. 😊

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.