“Očetje smo poklicani, da v nebesa vodimo svoje žene in otroke”

Gostiti režiserja enega izmed trenutno najbolj odmevnih filmov v Sloveniji je že samo po sebi privilegij. Ko sogovornik na precej (tudi nepričakovan) način hudomušno odgovarja na naša vprašanja, pa se rodi čudovit preplet resnih tem in zabavnih odgovorov.

Vid Planinc je med drugim tudi režiser filma Exodus 1945: Naša kri, a tokrat smo ga z vprašanji odpeljali še malo globlje v Moške skrivnosti.

Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ne vem, če prav uspešno krmarim. Rad se povsem posvetim stvari, ki jo imam pred sabo: enkrat je to služba, drugič družina, včasih tudi spanje, ko mi žena po kakšnem napornem tednu omogoči, da zjutraj kakšno uro dlje "potegnem".

"Čas zase" je koncept, s katerim se nikakor ne morem poistovetiti. Če sem iskren, mi gre ta izraz prav na živce. Potrebujem pa čas, ko sem sam s seboj – to pa ja. Običajno je to molitev ali tek. Če le utegnem, grem vsak dan zjutraj k sveti maši, z ženo pa moliva rožni venec. Teči skušam vsaj enkrat na teden, za motivacijo pa se vsake toliko časa prijavim na kakšno trail tekmovanje.

Vse to je usmerjeno v to, da sem bolj na mestu v služenju družini in drugje. Prav ta čas se mi zdi nujen, da lahko presojam, čemu se moram posvetiti in čemu ne.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Prvi je gotovo ta, da se "vsak dec po poroki zredi". No, meni se to še ni zgodilo, čeprav je žena odlična kuharica. Dobra genetika, ni dvoma. 🙂

Drugi pa je morda ideja, da se moški držijo bolj v zadnjih klopeh cerkve. To se mi je od nekdaj zdelo kontradiktorno. Če se pri sveti maši res dogaja tako neverjeten čudež, kot verjamemo, kako si ne bi želel biti čim bližje? Tako smo z družino običajno kar v prvi klopi.

Še bolj neverjetno pa se mi zdi, da ljudje ob povzdigovanju stojijo, namesto da bi padli na kolena. Pred vami je živi Kristus, ljudje Božji, padimo na kolena! Če kdaj, je to trenutek, ko se res ni vredno ozirati na to, kaj bo storil moj sosed ali kaj si bo mislil o meni.

Ste režiser filma Exodus 1945: Naša kri. Čigav odziv na film se vas je najbolj dotaknil? Vam kake besede ali kritike še posebej veliko pomenijo?
Dotaknili so se me odzivi mnogih, ki so, nekateri tudi v solzah, prišli do mene in podelili, kako so ti dogodki zaznamovali njihovo rodbino. Še vedno so živi ljudje, ki so te dogodke doživeli na lastni koži, večina pa se jih spominja zato, ker so jih prestali njihovi starši in stari starši.

Ob tem sem šele zares začutil, kako so te zgodbe še vedno navzoče v našem narodu – ne le na splošno, temveč zelo konkretno, v obliki neštetih družinskih zgodb.

Presenetil pa me je tudi odziv nekaterih z "druge" politične oziroma nazorske strani, ki so film prav tako sprejeli pozitivno in bili ob zgodbah ganjeni. To si pravzaprav štejem za največji dosežek – da film nekoga, ki se noče spotikati, pa čeprav ima drugačen pogled na zgodovino, še vedno nagovori in mu širi obzorja.

S katerimi tematikami se pri filmu najraje ukvarjate, katere vam porajajo največ veselja?
Najbolj me veseli, ko lahko uprizarjamo zgodbe svetnikov ali drugih ljudi, ki so nam lahko za zgled. Dejansko imamo katoličani z vso bogato zgodovino najboljše zgodbe in hvaležen sem, da jih lahko kakovostno upodabljamo ter oživljamo za današnje gledalce.

Res pa je, da rad poprimem za vsako delo in da projekt hitro vzamem za svojega, tudi če sprva nisem ravno navdušen nad njim. Tako mi je vedno bolj zanimivo odkrivati slovensko zgodovino ter velike osebnosti in dogodke, ki so oblikovali naš narod. Spoznavam, kako malo pravzaprav vem o naših koreninah, in sem zato še toliko bolj hvaležen, da lahko svoje poznavanje širim kar v okviru svoje službe.

Kako so videti vaši dnevi v času, ko snemate, in tedaj, ko projekti niso v tako intenzivni fazi?
Tempo v službi precej variira. Ko je intenzivno, ni nenavadno, če so tedni, ko sem v službi 80 ur in več, spet drugič pa sem na ta račun več doma. Budilka ob 3.00 in akcija. Ko pa je mogoče, z veseljem spim tudi brez budilke. 🙂

Moram reči, da konsistentnost ni moja vrlina in mi take spremembe odgovarjajo. Ko sem več doma, se rad lotim kakšnega projekta – bodisi za otroke, bodisi za hišo ali za koga drugega. Rad delam z lesom, kdaj napišem kak verz, rad grem v hribe, rad kaj ustvarjam z otroki.

Kako svoje delo združujete z zakonskim in družinskim življenjem? Ga nosite domov?
Ja, na delu zaslužim denar in ga nosim domov. 🙂 In moram reči, da je za družinsko življenje prav dobrodošel, sploh ko je treba zavarovati avto, kombi in še kaj poservisirati. 🙂

Šalo na stran. Hvaležen sem, da imam čudovito ženo, ki je s četrtim otrokom ostala doma in jim je kot mama izjemno predana. Zavedava se, da oba služiva najini družini, zato "moji" službeni projekti niso le moji, ampak najini. Brez njenega zaupanja in podpore ne bi mogel tako zavzeto delati in brez njenega darovanja v času intenzivne produkcije ne bi mogel biti toliko časa zdoma.

Jo pa skušam ne obremenjevati preveč s skrbmi in odgovornostmi, ki jih jaz nosim v službi, saj ima sama z otroki več kot dovolj skrbi.

Kateri dogodek ali preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Definitivno matura – takrat sem moral kar veliko misliti. 🙂 Težko grem iz svoje kože; kdor me pozna, ve, da se ves čas rad šalim.

Težko bi izpostavil en sam dogodek ali preizkušnjo. Življenje običajno ni tako dramatično kot filmska zgodba. Skušam biti odprt za vsakdanje dogodke, ob katerih se lahko zamislim, pa naj bo to opazovanje otrok in njihovih domislic, pozdrav žene ob prihodu domov, tihe minute pred Najsvetejšim (živimo ob cerkvi in jo vsako jutro ter večer odklepava in zaklepava), poslušanje Božje besede na poti v službo …

Največkrat pa nisem najboljši poslušalec, raje dajem rešitve – v tem pa žal ne podiram stereotipov o moških.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
... je vsakršno očetovstvo od Boga Očeta! (Ef 3) Prav res – kakšen privilegij in kako strašna odgovornost, da smo očetje poklicani, da v nebesa vodimo svoje žene in otroke! Pomislite: za vse, kar nam je zaupano, bomo dajali odgovor.

Kako nam ta velikanska naloga hkrati ne bi dajala tudi izpolnitve? Reči "očetovstvo me izpolnjuje, ker …" je skoraj tako, kot če bi rekli: "Barvica barva, ker …" Ja, ker je barvica. In očetovstvo me izpolnjuje, ker je očetovstvo. Kaj več bi si človek sploh lahko želel?

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Jezus, Jezus, Jezus. No, pa Marija in Jožef tudi. 🙂

Primanjkuje gorečih kristjanov, ki bi ljubili sveto evharistijo, primanjkuje predanih družin, ki bi sprejemale veliko otrok, primanjkuje požrtvovalnih duhovnikov, ki bi goreli v ljubezni do Gospoda – in še bi lahko našteval.

V resnici pa manjka samo eno: da se vsak dan spreobračam jaz in resno živim svetost, h kateri me kliče Gospod. Nič drugega ne manjka – samo jaz.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Vidim, kako pomembno za najin zakon je, da oba z ženo hodiva k sveti spovedi na dva do tri tedne. To naju, povsem dobesedno, vedno znova ohranja v stanju milosti, in tako ima tudi pogosto prejemanje svetega obhajila lahko rodoviten učinek, Bog pa lahko mogočno deluje.

Tako žalostno je, da smo katoličani pozabili, da je prejemanje obhajila pogojeno s pripravljenim srcem, torej s pogosto spovedjo. Brez nje je prejemanje Najsvetejšega najmanj brez koristi, v primeru smrtnega greha pa zelo huda žalitev Boga.

Veliko nama pomeni tudi molitev rožnega venca – včasih skupaj, včasih z otroki, večino delavnikov pa moliva vsak posebej.