Janezova pot iz brezna alkohola: “Vsak lahko usmeri svoje življenje v pravo smer”

"Svoje zgodbe ne skrivam, saj so težave z alkoholom nekaj, kar se tiče mnogih," svojo pripoved začne Janez, ki je bil še pred nekaj leti eden tistih, ki pogosto pregloboko pogledajo v kozarec. Njegova življenjska pot ni bila lahka, a dokazuje, da je mogoče tudi življenje po padcih obrniti v pravo smer.

Kot pripoveduje, se je "iz 'bajtarske' družine priženil na kmetijo. Soočil sem se z deli, ki jih niti malo nisem poznal. Vsega sem se moral priučiti."

V zakonu se jima je z ženo rodil otrok s posebnimi potrebami. "To je bil prvi udarec, ki je načel moje fizično bivanje na tem svetu." Druga težka preizkušnja je prišla štiri leta pozneje, ko mu je umrla žena in sta s sinom ostala sama. "Moral sem zapustiti kmetijo, saj tam ni bilo nič več mojega. Našel sem stanovanje in zgledno skrbel za sina."

Po desetih letih se je znova poročil, z drugo ženo sta se kmalu razveselila rojstva hčerke. "A v ženinih očeh nisem bil vreden skorajda nič."

Zaradi težavnih odnosov je začel prekomerno piti. Kmalu sta se razšla, žena je dobila tudi polno skrbništvo nad sinom iz prvega zakona in preselil se je k mami. Ker je bila invalidna oseba, priklenjena na bolniško posteljo, je prevzel skrb zanjo. "Ko sem ji postregel kosilo in dal zdravila, sem imel popoldneve proste in nisem imel kaj početi." Zavil je v gostilno in tam preživel večino popoldneva.

V tem času je ohranjal stike z otrokoma, a priznava, da je k njegovim nerednim obiskom, sploh sina s posebnimi potrebami, pripomogla tudi pijača. "Ko je mama umrla, nisem imel nobene obveznosti več, na voljo sem imel ves dan. Da sem bil vsaj malo v družbi, je bila gostilna najboljša postojanka."

Po izobrazbi je Janez strojni ključavničar, že od malih nog pa z vsem srcem predan glasbi. "Moje drugo življenje je muzika." Po zaključeni osnovni šoli se je nameraval vpisati na srednjo glasbeno šolo, a je njegov oče menil, da mu glasba ne bo prinesla kruha. Brez njegovega védenja je zato delal dve šoli naenkrat.

"Kovinarska šola je trajala tri leta, glasbena pa štiri. Podjetje, kjer je bil zaposlen oče, mi je dalo štipendijo, zato sem moral po zaključeni kovinarski šoli tam opraviti pol leta prakse. V službo sem se vozil z očetom, domov pa nisem mogel, saj sem moral na skrivaj k pouku. Imel sem vse vrste izgovorov, da sem šel lahko v Ljubljano. Nekega dne me je oče pričakal na postaji v Ljubljani in mi jih pošteno napel. Potem je dejal: če si me že tako dolgo prinašal okoli, pa naredi še tisti četrti letnik," pripoveduje.

12 let je bil profesor teorije glasbe na nižji glasbeni šoli, njegov glavni inštrument je bil trobenta. "Glasba je velik spodbujevalnik, s pomočjo katerega neprestano iščeš sebe, nekaj, kar bo lepo zvenelo. Lahko je tudi v molu, pa bo ravno tako lepo zvenelo – vsaka skladba, ki je molsko nastavljena, se zaključi z durom, in ta dur mora zapeti tudi v tvojem življenju," pove.

Dolga leta je bil član godbe in bil dejaven pri štirih zborih, pozneje je imel svoj ansambel. Ob glasbenem udejstvovanju je bila vseskozi prisotna tudi pijača. "Ko se je zaključil nek nastop, se je bilo treba nagraditi, pohvaliti. Recimo ko smo z ansamblom igrali za novo leto, smo si na prehodu iz prvega na drugi januar naredili svoje novo leto. Ne bi pa rekel, da sem bil že takrat odvisen, oziroma vsaj ni bilo fizične želje, da moram nekaj 'rukniti', če želim normalno peti in igrati."

Spoznanje, da mora glede svojega prekomernega popivanja nekaj ukreniti, je po nekaj letih prišlo samo od sebe. "V zdravljenje nisem bil prisiljen, za ta korak sem se odločil sam. Nekega dne sem se usedel za mizo in s treznim razmislekom spoznal, da to ne pelje nikamor. Da želim kljub letom, ki jih že imam, iz sebe potegniti nekaj dobrega in to predati tudi drugim."

Prek brata, zaposlenega pri enem od programov Karitas, je že prej poznal zdravljenje v komuni. Na njegovo prošnjo jim je ob nekaterih priložnostih celo priskočil na pomoč pri različnih opravilih. "Videl sem, kako stvar poteka. Takšno zdravljenje bi bilo preveč striktno zame," priznava, zato se je raje odločil za vključitev v program Vrtnica. Hitro se je vključil v družbo in ni imel težav z opravili, ki so mu bila dodeljena. "Tako, kot si stvar zadam, tako jo tudi uresničim."

Nekje na polovici zdravljenja ga je doletel hud udarec – umrl mu je sin. "To je bila zame velika preizkušnja, koliko sem trden v svoji odločitvi, koliko sem že uspel narediti in kaj me še čaka. Cilj, ki sem si ga zadal, je, da hodim po tej poti, polni lukenj in ovir, k cilju, da se na koncu življenja usedem zraven sina v Nebeškem kraljestvu. To je moja motivacija."

Z močno voljo je Janezu uspelo. "Da to pot lahko prehodiš, je potrebna sprememba svojega življenja, iskanje drugačnih prijateljev. Predvsem je treba zgraditi trdne temelje, na katerem lahko zgradiš nov, krasen dom, v katerem se boš spet dobro počutil. Mene je utrdila sinova smrt. To je bilo tisto železo v temelju, ki daje hiši trdnost."

Zdravljenje je zaključil pred dvema letoma, trenutno pa je vključen v program Most, ki ga vidi kot priložnost, da se znova osamosvoji. "Sem invalidsko upokojen, a lahko s svojimi sposobnostmi tudi še kaj dobrega naredim."

Ob tem opogumlja tudi ostale: "Vsak, ki v sebi zazna to vrsto odvisnosti, jo lahko postopoma reši s trudom, ki ga v to vloži. Odločenost, da boš nekaj naredil iz sebe, je prava usmerjenost. Mislim, da je vsak človek sposoben usmeriti svoje življenje v pravo smer."