“Nimam grehov.” Največja ovira za iskreno spoved

Papež Janez Pavel II. je bil že leta 1984 izjemno zaskrbljen zaradi kulturnega premika, ki je povzročil izgubo našega čuta za greh. Sodobni človek, je trdil, trpi zaradi "deformacije vesti", ki jo povzroča vedno bolj razširjen sekularizem.

Ta deformacija se je v desetletjih, odkar je napisal te besede, le še okrepila. Dandanes se tako bojimo izrekati moralne sodbe, da je sama ideja o napačnem ravnanju kot kršitvi objektivnih meril preprosto izginila. Vedno znova nas prepričujejo, da ne moremo storiti ničesar narobe, če le sledimo svoji vesti.

Ne vem, kako je z vami, toda jaz pravzaprav ne potrebujem takšne "spodbude" za opravičevanje svojih dejanj. Bolj ali manj skoraj vedno mislim, da imam prav. Nikoli nisem "slab človek". Če dobro premislimo, v resnici nihče izmed nas v svojih mislih ni nikoli "slab človek". Vedno najdemo kakšno opravičilo. Vedno smo junaki. Zlahka se prepričam, da sledim svoji vesti, ne glede na to, kako kdor koli drug dojema moja dejanja. To pomeni, da sem več kot sposoben odmisliti krivdo zaradi greha. Sem nekdo, ki bi ga lahko označili za osebo z ohlapno vestjo.

Janez Pavel II. to otopitev vesti prepoznava kot veliko težavo. "Ko je vest oslabljena," piše, "je zatemnjen tudi čut za Boga". Nato poudari, da je njegov predhodnik papež Pij XI. nekoč dejal: "Greh tega stoletja je izguba čuta za greh."

Tankovestnost nekaterim ljudem predstavlja veliko težavo, toda rekel bi, da je za večino izmed nas ohlapnost vesti dosti bolj privlačna. Poznam ljudi, ki že več kot leto dni niso bili pri spovedi in se še vedno ne morejo domisliti niti enega samega greha, ki bi se ga morali spovedati. Ne morejo se spomniti ničesar, kar so storili narobe. Tudi sam imam ohlapno vest, toda celo jaz, v vsej svoji trdosrčnosti in vzvišenosti, se zavedam, da vsak dan zaostajam za idealom. Veliko stvari imam, ki bi jih lahko povedal pri spovedi. Vsi jih imamo.

Seveda v naši pop kulturi vsi pridigajo ravno nasprotno: vztrajajo, da greh ni resničen in da je edina moralna meja nejasna namera, da ne škodujemo drugim ljudem. Trdijo celo, da ni nič narobe, če nekomu škodujemo, če to le ni bil naš namen.

Dandanes je vsakdo svetnik, kar po mojem mnenju pomeni, da svetnik ni nihče.

Lepo je slišati, da nekdo udejanja etiko brez obsojanja, da sledi svojemu srcu, toda v resnici to ni nič drugega kot sprejemanje povprečnosti. Pomanjkanje samozavedanja in odgovornosti ne koristi nikomur, še posebej ne nam grešnikom, ki potrebujemo moralna merila, za katera si lahko prizadevamo. Brez ciljev drsimo v brezčutnost. Brez priznanja, da smo nekaj storili narobe, nam primanjkuje upanja.

Ne moremo ohranjati cvetočega duhovnega življenja, če se izogibamo spovednici. Nekateri mislijo, da je vse v redu, če vsak dan molijo rožni venec, pomagajo kot prostovoljci in imajo na dvorišču za hišo postavljen Marijin kip. Sv. Maksim Izpovedovalec se s tem ne strinja in uči: "Dokler smo v grehu, dokler torej kršimo Kristusove Božje zapovedi, smo lahko še tako pobožni, prebiramo vse molitve svetnikov … pa nas to ne bo pripeljalo nikamor."

Lahko se pretvarjamo po mili volji, toda na koncu, če ne zmoremo priznati svojih napak in dopustiti, da nam Gospod sodi in odpusti, ne bomo nikoli imeli pravega odnosa z Njim in nikoli ne bomo pristno spoznali samih sebe.

Zato ohlapnost vesti kaže na resno duhovno bolezen. Je simptom življenja v zanikanju. Izvirna latinska beseda za ohlapnost ali laksizem, lax, je povezana z malomarnostjo ali pretirano širino, to pa nas spomni na Gospodov nauk, da je pot, ki vodi v pogubo, široka oz. prostorna. Če želimo spoznati sami sebe, se moramo zbrati in stopiti skozi ozka vrata, prevzeti odgovornost, odložiti ponos in strah ter vaditi odgovornost. To je zahtevna pot, ki pa je pot upanja in sreče. Na ta način zdravimo stare rane in se odpiramo za rast.

Kljub temu pa je včasih težko povsem razumeti svoja dejanja in vzgibe. Kje se lahko izboljšamo? Na kakšne načine vsak dan grešimo v majhnih stvareh? Pod črto: kako si lahko v spomin prikličemo celoten seznam grehov, ki se jih želimo spovedati?

Nekaj praktičnih nasvetov:

Obstaja veliko načinov za izpraševanje vesti. Najdemo jih na spletu, v mašnih knjigah in molitvenikih. Na podlagi desetih Božjih zapovedi dobro izpraševanje vesti ponuja pripomočke za pomnjenje in določene praktične načine, kako morda grešimo v vsakdanjem življenju. Po mojih izkušnjah izpraševanje vesti spodbudi moj spomin in razkrije grehe, ki se jih dotlej nisem zavedal.

Molitev k Svetemu Duhu s prošnjo za vpogled je preprost, toda zelo potreben korak pri pripravi na spoved. Bog nas pozna bolje, kot poznamo sami sebe, in Njegova luč razsvetljuje našo zatemnjeno vest.

Greha ne moremo izkoreniniti, če ne vemo, kaj sploh je. Naša dolžnost je, da svojo vest oblikujemo z dobrimi informacijami.

Sčasoma je naš cilj, da opustimo velike očitne grehe. Česa pa naj se spovemo, ko ti izginejo? Premišljujte o manj očitnih grehih, skritih vzgibih, neprimernih mislih in navezanostih na nepotrebne stvari. Cilj ni tankovestnost, temveč občutljivost. Bolj ljubimo Boga, bolj si bomo želeli, da bi se mu povsem posvetili, pri tem pa nas motijo celo najmanjši grehi.

V spovednici ne moremo biti iskreni, če nismo pripravljeni biti iskreni do sebe. Spominjati se svojih grehov je boleče. Počutimo se nelagodno. Spomini odpirajo stare rane. Toda ne moremo rasti in se razvijati, dokler se nismo pripravljeni soočiti z njimi.

Grehi, za katere mislimo, da niso tako pomembni, lahko dobijo drugačno težo, če o njih razmišljamo z drugačnega zornega kota. Morda smo pripravljeni živeti z grehom, toda ali smo pripravljeni z njim tudi umreti? Ali v zavedanju, da se bomo soočili s svojim Stvarnikom, v Njegovo navzočnost prinašamo nečistost?

Tega nasveta ne ponujam zato, ker bi kogar koli sodil ali mislil, da sem sam popoln človek. Nasvet je namenjen tako meni kot vsem drugim in znova želim poudariti: smisel spovedi ni v tem, da nas Bog obsoja in je jezen na nas. Bistvo spovedi je, da nas Bog ljubi in nam želi odpustiti. Želi si, da se iskreno soočimo s svojimi pomanjkljivostmi, da se jih lahko osvobodimo. To je naša pot ne le do sreče v naslednjem, ampak tudi do pristne samoizpolnitve v tem življenju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.