Resnica, ki jo je izvedel šele pri 40 letih: “Moral bi biti mrtev”

So zgodbe, ob katerih onemiš, ker so pretežke, da bi jih zmogel v polnosti dojeti. Ena takšnih je življenjska pot Igorja Vojinoviča, novinarja in sodelavca Družine. A njegovo pripovedovanje se ne ustavi pri teži, ampak navda tudi z veliko upanja.

Kot otrok je čutil, da v njegovi družini nekaj manjka, a ni vedel, kaj. Resnico je odkril šele kot odrasel – in ta je bila pretresljiva: imel je tri sestre, ki se nikoli niso rodile. Še več, tudi sam bi skoraj končal enako, je povedal v pogovoru z Marko Mesojedcem za Družino.

Igor se je rodil v Vojvodini v narodnostno in versko mešani družini. Starši so se ločili, ko je bil star tri leta, zato je večinoma odraščal z materjo, čeprav je z očetom ohranjal stik.

"Ko sem se začel zavedati sveta okoli sebe, sem opazil, da pri nas nekaj ni tako kot v drugih družinah. Bila je neka napetost, nemir in zlasti praznina – kot da nekdo, ki bi moral biti tu, manjka." Dolgo ni vedel, od kod ta občutek, dokler ni mnogo pozneje dobil odgovora, ki je osvetlil njegovo otroštvo.

Med služenjem vojaškega roka je prejel mamino pismo, dolgo skoraj 60 strani, z naslovom "Moje kesanje, moja bolečina, moja prošnja". V njem je opisala svojo življenjsko zgodbo po ločitvi – iskanje novega partnerja, razočaranja in ponavljajoči se odhodi. "Ko so izvedeli, da ima 'prikolico' – to sem bil jaz –, so se prestrašili. Ko pa je zanosila, so pobegnili."

V tem obdobju je doživela več neuspelih zvez in tri splave. Njena bolečina se je izražala v vprašanju: "Zakaj me nihče ni opozoril? Zakaj me nihče ni poučil o teh stvareh? Zakaj moram biti tako nesrečna in osamljena?"

Igor je ob tem pismu prvič spoznal, da ni bil edinec. "Takrat sem izvedel, da imam tri sestrice. In razumel sem, od kod praznina, ki sem jo nosil v sebi."

Še preden je izvedel resnico, je kot otrok spremljal, kako se materino duševno stanje slabša. "Najprej je začela slišati glasove. Ustavljala se je nad jaški in govorila, da sliši duše iz vic. Ponoči se je zbujala in govorila, da sliši krike splavljenih otrok." Pisala je po knjigah, zidovih in omarah, njeno stanje pa se je slabšalo do te mere, da so ji pozneje diagnosticirali paranoidno shizofrenijo. "Pred mojimi očmi se je njeno zdravje dobesedno sesulo," pripoveduje.

Prelomnica je prišla leta 1983, ko je odšla v Medžugorje. Tja ni šla iz vere, temveč zaradi bolezni, saj je bila prepričana, da ima raka. Doživela je globoko notranjo spremembo. "Ni videla Marije ali kaj podobnega. Doživela je čudež iskrene svete spovedi, ki je trajala dve ali tri ure." Po tej izkušnji je opisala simbolično videnje: Videla je, kako je iz nje prišla ogromna zelena kača in pobegnila.

Njeno življenje se je nato popolnoma spremenilo. Začela je redno hoditi k maši, moliti rožni venec, pomagati revnim in razdeljevati Sveto pismo. "Vsem je govorila: 'Ljudje, ne grešite, kot sem grešila jaz.'"

Nekoč je med molitvijo pred kapelico ob domači cerkvi doživela še eno močno izkušnjo. "Rekla je, da se ji je zazdelo, kot da je Marija stopila iz kipa in pripeljala tri deklice. 'Glej, Melanija, to so tvoje tri hčerkice. Vse je v redu, odpuščeno ti je.'" Tem deklicam je nato dala imena in zanje darovala svete maše, kar ji je prineslo notranji mir.

Kljub spreobrnjenju pa se njeno zdravje ni izboljšalo. V psihiatrični ustanovi je preživela kar 26 let. "To je strašno trpljenje za otroka," pravi Igor, ki je zanjo skrbel dolga leta. Toda tudi tam je našla smisel.

"Rekla mi je: 'Dragi sine, kaj pa misliš, da počnem tukaj vsak dan? Tolažim druge.'" Vodila je molitveni krožek, spodbujala druge bolnike in svoje trpljenje darovala. "Najprej za svoje grehe, potem za spreobrnjenje grešnikov in na koncu za ves svet."

V zadnjih letih življenja je postala nepokretna, vendar nikoli ni obupovala. "Nikoli ni rekla, da je življenje brez smisla. Nasprotno, govorila je: 'Komaj sem začela živeti.'" Ob smrti je bila ob njej negovalka, ki je pozneje dejala: "V trenutku odhoda se je popolnoma umirila. Kot da bi jo angeli odvedli."

Igorjeva zgodba pa ima še eno pretresljivo razsežnost. Okoli štiridesetega leta mu je oče povedal, da sta se z mamo ob njegovem spočetju odločila za splav. "Termin sta že rezervirala." Rešila ga je očetova mama, babica Cvetka. "Rekla je: 'Če boš to storil, se te bom uradno odpovedala. Ne boš več moj sin.'" Njena odločnost je življenje obrnila v drugo smer. "Tako sem preživel – po zaslugi babice in po zaslugi angela varuha."

To spoznanje ga je globoko pretreslo. "Takšna stvar ti zamaje samozavest. Imaš občutek, da si nezaželen, kot da te lahko kadarkoli zavržejo." Pri soočanju z ranami mu je pomagala vera, duhovne vaje in odločitev za odpuščanje. "Odpustil sem staršem. Povezal sem se tudi s svojimi splavljenimi sestricami. Na sveči imam napis: 'Nekoč bomo skupaj.'"

Rane, pravi, ne izginejo povsem. "Kot brazgotina na prstu – zaceli se, a ostane sled." Zato pot vidi v sprejemanju križa: "Vzemi svoj križ in hodi za Jezusom. Spoznaj svoj križ in spoznaj Boga, ki je zdravilec tudi takšnih ran."

Ko je svojo zgodbo delil javno, je spoznal, koliko ljudi nosi podobne izkušnje. "Ljudje imajo močno željo o tem govoriti, vendar potrebujejo varen prostor." Zato spodbuja odprtost in pogum, da se o teh ranah govori.