Čeprav bogoslovci že z odločitvijo za duhovništvo svoje življenje predajo Bogu, je Igor Pavan Tres k svojemu Stvarniku odšel že s 26 leti. Šestega marca je brazilski bogoslovec umrl za rakom ledvic.
Dva tedna pred smrtjo je napisal duhovno oporoko, ki je ganila ljudi po vsem svetu. Objavljena je bila tudi na Igorjevih družabnih omrežjih, kjer je prej delil svoja razmišljanja o veri, duhovnosti in krščanskem življenju. Mnogi so ga prav zaradi teh zapisov poznali kot iskrenega in predanega kristjana, ki je svojo vero živel z veseljem in preprostostjo.
Ko je Igor spoznal, da je njegova bolezen resna in da se njegovo življenje izteka – raka na ledvicah kljub zdravljenju niso mogli ustaviti – se je odločil, da bo vsem, ki so ga poznali in spremljali, zapustil duhovno oporoko, v kateri bo zapisal misli, molitve in želje, ki ostajajo v njem.
Svojo duhovno oporoko je začel z besedami iz Psalma 31: "V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha." Besede, ki jih je izrekel tudi Jezus, ko je umiral na križu, so znamenje popolnega zaupanja Očetu. Z njimi je pokazal popolno predanost Božji volji, ki je v njem vztrajala tudi v težkih trenutkih bolezni in preizkušnje.
V svoji oporoki je zapisal, da ne ve, koliko časa mu je še preostalo, vendar je poudaril tudi, da je vsak dan zemeljskega življenja priprava na srečanje z Bogom. To razkriva zrelo in poglobljeno vero, ki je tako mlademu človeku morda sprva ne bi pripisali.
Igor se je v oporoki javno opravičil vsem, ki jih je kdaj prizadel, zahvalil se je svoji družini, prijateljem in vsem zdravnikom, ki so mu stali ob strani.
Trpljenje kot daritev
Del njegove duhovne oporoke je tudi razmislek o razumevanju trpljenja. Igor svoje bolezni ni razumel kot tragedijo, ampak kot priložnost za darovanje trpljenja. Trpljenje je daroval za Cerkev, papeža, škofe in duhovnike, za spreobrnjenje grešnikov, za duše v vicah in za preganjane kristjane po svetu.
Trpeči Kristus ga je nagovarjal in svoje bolečine je združil z njegovimi, kot pravi sveti Pavel: "In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani" (Rim 8,17) ter "Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev" (Kol 1,24).
Vera v večno življenje
Dva tedna po tem, ko je napisal svojo duhovno oporoko, je 26-letni bogoslovec umrl. V roke so mu položili štolo, ki simbolizira duhovniški poklic, ki ga Igor nikoli ni dosegel. Poleg štole so položili tudi rožni venec in križ.
Besedilo njegove oporoke se je razširilo po spletu in nagovorilo številne ljudi. V zaključku svojega zapisa je izrazil željo, da bi ga Bog sprejel v večnost in da bi v občestvu svetnikov čakal na Jezusov drugi prihod.
Zgodba Igorja Pavana Tresa je v kulturi, ki pogosto beži pred trpljenjem in zanika smrt, opomin, da je vsak dan dar in da je smisel življenja v odnosu z Bogom. Mladi bogoslovec je s svojo kratko, a močno življenjsko potjo dokazal, da svetost ni rezervirana samo za posebneže, ampak je mogoča tudi danes – v življenju mladih ljudi, ki svoja srca zaupajo v Božje varstvo.
