Obiskovalci, ki se zbirajo pred visokimi stolpi bazilike Svete družine, se pogosto osredinjajo na njihova izklesana pročelja in zapleteno simboliko. Toda nedaleč stran stoji veliko manjša zgradba, ki razkriva nekaj prav tako povednega o njenem arhitektu, Antoniju Gaudíju.
Leta 1909, ko se je gradnja bazilike nadaljevala, je Gaudí zasnoval Escoles de la Sagrada Família, šolo za otroke delavcev, ki so izvajali njegov projekt. Mnogi od teh delavcev so bili iz revnih družin, ki so se preselile v Barcelono v iskanju zaposlitve. Dolga leta, potrebna za gradnjo cerkve, so pomenila, da so njihovi otroci potrebovali stabilnost in izobraževanje v bližini gradbišča.
Gaudí se je na njihove potrebe odzval s stavbo, ki je bila skromnega obsega, toda skrbno zasnovana. Šola, zgrajena iz preproste opeke, ima nežno valovite zidove in ukrivljeno streho. Te valovite oblike niso bile zgolj okraski. Okrepile so strukturo, obenem pa zmanjšale stroške materiala, kar je izkazovalo Gaudíjev dar: odlično je znal povezovati lepoto s tehnično razumnimi rešitvami. Celo v začasni šolski stavbi je uporabil isto ustvarjalnost, ki je oblikovala tudi njegove veličastnejše zasnove.
Lepota sodi povsod
Odločitev za gradnjo šole je odražala širši pogled. Gaudí je arhitekturo razumel kot služenje. Bazilika, ki se dviga nad sosesko, je bila odvisna od dela kamnosekov, tesarjev in obrtnikov. S tem, ko je njihovim otrokom zagotovil prostor za izobraževanje, je arhitekt priznal, da se življenje velike cerkve razteza onkraj kamna in malte v vsakdanje stvarnosti družin, ki to omogočajo.
Šola je izražala tudi prepričanje, da lepota sodi v vsakdanje okolje. Učilnice, polne svetlobe in premišljenega oblikovanja, sporočajo spoštovanje. Za Gaudíja estetska skrb ni bila dostopna le za bogate podpornike ali bodoče turiste. Lahko je oblikovala okolje delavskih družin in sporočala, da so njihova življenja pomembna v okviru večjega projekta.
Stavba je preživela pretrese španske državljanske vojne in je bila pozneje preseljena v kompleks bazilike. Danes jo ob ogromnem obsegu Sagrade Famílie zlahka spregledamo. Pa vendar ponuja vpogled v skladnost Gaudíjeve vere in dela. Ista domišljija, ki je zasnovala visoke zvonike, usmerjene v nebo, je poskrbela tudi za praktične potrebe otrok na terenu.
V času, ko veliki razvojni projekti pogosto zakrijejo življenja delavcev, majhna opečnata šola razkriva nov pomen. Nakazuje, da krščanska ustvarjalnost vključuje odgovornost do tistih, katerih roke udejanjajo ambiciozne projekte.
Gaudí je s skrbjo za družine svojih delavcev ponudil trajen zgled, po katerem lahko vera oblikuje način, kako gradimo, zaposlujemo in služimo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
