“Nihče ne gleda naše obleke, ampak žarenje oči, ki prihaja od znotraj”

Kako opisati Natašo Dobrovoljc? Žena, mama štirih otrok, babica, likovna pedagoginja in vsestranska ustvarjalka, ki je širom Slovenije poznana kot oblikovalka barvitih, udobnih oblačil, ki izžarevajo veselje do življenja. Nataša je tako kot njena oblačila polna življenja, energije, poleta. Iz nje veje ljubezen do družine, predmetov, prostorov, prijateljic in ljudi nasploh ter do stvarstva. Zadnja leta zelo rada vrtnari in preizkuša uporabnost vseh vrst rastlin, tudi v prehrani.

Dela v svojem ateljeju v Ljubljani, prav tako pa tudi na Primorskem, kjer sta si z možem v zadnjih letih ustvarila dom za dušo, ki ga tudi počasi, kamen za kamnom, sama obnavljata. Prostor ponuja prenočišče tudi otrokom in vnukom, zunaj na vrtu pa se lahko vsi družijo.

Njene roke so vedno odprte in taka je tudi njena filozofija pri oblačilih. "Daj naprej, recikliraj, podari. Ne govori: 'To bom nosila, ko bom shujšala.' Podari naprej in si kupi nekaj, v čemer se boš dobro počutila."

Leta 1991 je življenjska pot ambiciozne mlade modne oblikovalke naredila nekoliko nepričakovan ovinek. Nataši in njenemu možu se je rodila prva hči Polona. Njen pogled na življenje se je spremenil.

"Svet mode, kot sem ga takrat razumela, me ni privlačil. Na študij likovne pedagogike sem s seboj na predavanja ali vaje pogosto vzela hčerkico. Ko sem doštudirala, sem imela že tri otroke in se zaposlila na frizerski šoli. S prihodom četrtega otroka, hčerke Žive, sem službo izgubila in začela zahajati k znanki, kjer sem se seznanila z delom s keramiko," razlaga.

Tam se je marsičesa naučila, med drugim tudi tega, da ni treba ves čas stremeti k popolnosti, dovolj je, če ljudem v nekem trenutku daš pač tisto, kar imaš. "Začela sem delati iz fimo mase, izdelovala sem skodelice, žličke, nakit, šivala krila, predpasnike … Sčasoma sem začela razmišljati, kako naj s svojim delom zaslužim toliko, da bom lahko imela za plačo."

Začela je hoditi na sejme in tam prodajati svoje stvari. Ker so bili odzivi zelo dobri, se je z leti opogumila in odprla svojo trgovino.

Oblačila Ateljeja Dobrovoljc so prepoznavna po vidnih šivih in Nataša preseneti z razlago, da so ti šivi nastali iz povsem praktičnih razlogov. "Imam hudo luskavico in nikoli nisem prenesla nobenega šiva ali listka na notranji strani oblačil. Če pa so šivi kovinski, je še huje. Zato sem šive obrnila navzven. Vsak ima izkušnjo, kako je nositi nekaj, kar te tišči in praska. Stalno misliš na to, sploh se ne moreš dobro počutiti."

Nataša pove, da mora biti to, kar naredi, v prvi vrsti všeč njej sami. "Izdelujem taka oblačila, kot jih nosim tudi sama. Obožujem mehke naravne materiale, ki te objamejo kot trenirka. In tudi ženske to obožujejo. Sem v letih, ko zaradi menopavze kilogrami nihajo, kakšen dan sem zabuhla … Zelo rada imam potiske in tudi pri njih veliko vlogo igra trenutni navdih. Poleg šivanja pa so moji kosi dopolnjeni s kvačkanjem, pletenjem, vezenjem. Rada preizkušam nove stvari."

Najbolj uživa, kadar se lahko usede za šivalni stroj in njena ustvarjalna energija nima omejitev. "Takrat nastanejo najboljše stvari. Pred mano na mizi leži ogromno kosov blaga, jaz pa se prepustim navdihu, kar je zame prava meditacija, čisti užitek. Po naročilu delam zgolj v primeru, da imam povsem proste roke pri ustvarjanju naročenega oblačila."

Veliko žensk vse življenje prisega na črno, mogoče še sivo, belo in džins. Nataša to komentira:

"Zdi se mi, da si ne dovolijo živeti, se sprostiti; ne upajo si, dokler hudo ne zbolijo. To je podobno kot s prehrano ali opremljanjem doma. Ljudje preveč sledijo temu, kako so drugi opremili svoj dom, kaj drugi jejo … V resnici pa je treba poslušati sebe. Če si doma ne opremiš tako, da se ti v njem dobro počutiš, v čem je smisel? Če se v službi ne počutiš dobro, jo zamenjaj, še preden zboliš. Podobno je pri oblačilih. Če ti je všeč, da kombiniraš zeleno bluzo z vijoličastim krilom in se v tem počutiš odlično, potem je ta kombinacija zate top. Ni pomembno, ali potem v službi sodelavka to kritizira."

Ustvarjalna modna oblikovalka opaža, da ženske po kakšnem prelomnem dogodku (npr. bolezni) ugotovijo, da sploh niso bile v stiku same s sabo. Obrnejo se v kaj kreativnega, ustvarjajo, obdelujejo vrt … "Takrat začutijo, da v svojem življenju potrebujejo barve. V črni nisi srečen, ne moreš biti. V resnici te namreč nihče ne gleda v obleko. Gledajo pa naše oči, to žarenje, ki prihaja od znotraj, kar nam oblačilo kot naša druga koža lahko tudi podari."

"V Italiji, kjer cenijo barve, vzorce, življenje, dobim ogromno komplimentov. Je pa tako, da če se nekdo v manjšem okolju rad lepo, posebno uredi, s tem spodbudi tudi druge, da se začnejo lepše oblačiti. Če meni ustreza, da se oblečem barvito, grem zatem k maši in me ljudje z zanimanjem pogledajo, to vzamem kot kompliment."

Nataša je že iz svoje družine vajena, da oblačil ne meče stran. "Še danes iz kvalitetnih starih srajc, kavbojk in drugih oblačil naredim čisto nova oblačila. Običajno jih povsem razstavim, nato pa jih po kosih uporabim v novih stvaritvah. Obožujem kose z dušo, ki imajo neko zgodbo za seboj, pri teh oblačilih se prav čuti drugačna energija. Zato zelo rada hodim po bolšjih trgih, izmenjevalnicah, trgovinah z oblačili iz druge roke, kjer najdem oblačila, ki jim lahko vdihnem novo življenje."

Ponosna je na to, da že 15 let deluje po načelu "zero waste", brez odpadka. "V mojem ateljeju je vse sortirano po škatlah, po barvnih harmonijah. Tudi ostanke šivov in nitk shranimo in iz njih potem izdelamo t. i. zračne čipke, broške, pasove in tako dalje. Zelo mi je všeč razmišljanje, da oblačilo, ki smo ga recimo kupile za posebno priložnost, predelamo in ga naprej nosimo tudi za manj svečane priložnosti. Pogosto pa je to samo stvar stiliranja, torej kaj oblečem zraven in katere dodatke dodam."

Na steni Natašine trgovine visi križ. Ko jo povprašamo o veri, pove: "Izhajam iz neverne družine, vero pa sem spoznala pri moževi družini. Otroci to samo še nadgrajujejo. Ko sem opremljala trgovino na Pražakovi, sem si rekla: 'To sem jaz, če je kdo drugače usmerjen, bo pač moral sprejeti križ na steni.' Sem pa nad odzivom strank zelo pozitivno presenečena. Bog je zame ljubezen, in če bomo delali iz ljubezni, bodo stvari lepe. V meni je veliko hvaležnosti za vse, kar imam in kar prejemam. Kot otrok si tega nisem mogla niti zamisliti."

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.