separateurCreated with Sketch.

Športnica in študentka medicine, ki čuti z umirajočimi

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Cécile Séveirac - objavljeno 24/03/26
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Francozinja Isaure na Instagramu odkrito govori o svojih bojih, dvomih in veri ter predstavlja glas mlade generacije zdravnikov, ki skuša ostati človeška in sočutna pred etičnimi vprašanji ob koncu življenja

Francozinja Isaure Delhay preseneča. Njena nežnost in sramežljivost sta na videz v nasprotju z močjo, ki veje iz njenih objav na Instagramu. "Trail tekačica, princesa, bodoča zdravnica" – celo opis njenega računa s približno 3.700 sledilci na Instagramu vzbuja radovednost, saj združuje tri velike strasti te mlade ženske.

22-letna študentka petega letnika medicine v Parizu je od nekdaj vedela, da želi postati zdravnica. "To je edini poklic, ki združuje služenje drugim in intelektualni premislek," pravi. Njena poklicna pot se je postopoma usmerila v družinsko medicino, specializacijo, v kateri je človeški odnos ključnega pomena.

Prek športa do pomoči drugim

Njena zgodba na Instagramu se je začela septembra 2025 s preprosto idejo: dati večji pomen svoji strasti do športa. Narava ji je bila vedno blizu, verjetno tudi zato, ker je odraščala kot skavtinja. Nekega poletja se ji je, ko je poslušala podkast tekača, ki mu je za rakom umrla mama, porodila ideja: zakaj ne bi s športom podprla nekega višjega cilja? "Teči zase je dobro, a teči za druge je še bolje. Imela sem močno željo po tem, da bi nekaj podarila," pojasnjuje.

Podpora ljudem s hudimi boleznimi in tistim, ki se bližajo smrti, se ji je zdela samoumevna izbira. Konec novembra je na tekmi SaintéLyon, znamenitem nočnem trailu med mestoma Saint-Étienne in Lyon, začela zbirati donacije. 80 kilometrov, 1.950 metrov vzpona in 2.265 metrov spusta je bil vrhunski športni dosežek. V tem času je Isaure zbrala 1.200 evrov, ki jih je namenila onkološkemu oddelku. Na podlagi tega uspeha si je zadala nov cilj: do konca julija bo zbirala sredstva za paliativno oskrbo.

Paliativna oskrba – odsev človeške bližine v bolnišnici

Zakaj je izbrala prav to področje? Paliativna oskrba ji je postala blizu, ko je opravljala pripravništvo. "Izkušnja dela na oddelku za paliativo me je močno zaznamovala. To je najbolj človeški oddelek, kar sem jih spoznala: v nasprotju z mnogimi predsodki je to prostor, ki izžareva veselje, kjer so negovalne ekipe tesno povezane in si vzamejo čas za spremljanje bolnikov," opisuje Isaure. "Ne gre le za medicinsko oskrbo, ampak za resnično človeško bližino. To je nekaj najbolj dragocenega."

Še toliko bolj dragoceno, ker je paliativna oskrba redka dobrina. V Franciji imajo številni težave z dostopom do takšnih oddelkov, obljuba, da bi takšne enote zagotovili po vsej državi, pa trči ob razpravo o legalizaciji medicinske pomoči pri umiranju, torej evtanazije in asistiranega samomora.

Gre za veliko etično in družbeno reformo, ki Isaure globoko skrbi. Na svojem Instagramu o tem govori zelo neposredno, med drugim o ključni vlogi zdravnika v postopku, ki bi pacienta pripeljal do samostojnega injiciranja smrtonosnega odmerka. Zdravnik bi v praksi postal tisti, ki bi odločil, ali pacientu omogočiti asistirani samomor ali ne.

"Najbolj me je strah, da bi morala, tudi posredno, sodelovati pri evtanaziji. Če se ne bi strinjala s pacientom, ki bi to zahteval, bi ga morala napotiti k drugemu zdravniku, sicer bi tvegala sankcije. To me zelo skrbi: kje je prostor za mojo vest in vero? Bom imela pogum reči ne?" se sprašuje Isaure.

Isaure v svojih videoposnetkih odkrito govori tudi o svoji veri, hkrati pa poudarja, da "ni treba biti kristjan ali vernik, da bi nasprotoval evtanaziji. Veliko zdravstvenih delavcev nasprotuje zakonu o koncu življenja, pa niso nujno verni," poudarja.

Razvedrilo najde v plesu

Med nasveti za izboljšanje športne pripravljenosti svojim sledilcem razkriva še eno svojo strast: ples. Bela zdravniška halja in športna oprema se od časa do časa umakneta plesnim oblekam. "Lani se je moj brat želel naučiti valček. Tri mesece pozneje sem se mu pridružila in to je bilo pravo odkritje. S prijatelji smo začeli hoditi na tečaje in zdaj grem na ples vsakih štirinajst dni," pripoveduje Isaure.

Kljub dvomom in skrbem Isaure ostaja polna upanja. Pogosto si ponavlja stavek, ki vodi njeno predano delo: "Včasih ozdraviti, pogosto lajšati, vedno tolažiti."

V času, ko medicino pogosto razumemo predvsem skozi prizmo učinkovitosti in rezultatov, Isaure spominja, da obstaja še druga, bistvena razsežnost – človečnost. In paliativna oskrba je njen najbolj živ primer.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.