Maja Štamol Droljc je modna oblikovalka, ki svojo prepoznavno ustvarjalno pot gradi že več kot dve desetletji. Ustvarja unikatna oblačila po meri, njene kreacije pa so zaznamovale številne modne revije, rdeče preproge in življenjske trenutke mnogih žensk.
Ob delu, ki ga opravlja z veliko mero občutka za lepoto, detajl in brezčasnost, je javnosti znana tudi po svoji zgodbi materinstva. Zanositev po naravni poti ni bila uspešna, za postopke umetne oploditve se z možem nista odločila, zato sta posvojila dve temnopolti deklici. Žani in Dilsi sta danes najstnici, stari 15 in 16 let. Posvojitev v njihovi družini nikoli ni bila tabu in tako so stkali močne vezi z mamama deklic in skupnostjo v Gvineji Bissau, kjer sta se rodili.
Z Majo smo se pogovarjali o prvem stiku z deklicama, odnosu z biološkima mamama, afriških koreninah in pomenu materinstva. Afrika je postala del Majinega srca, saj je tam del njihove družine.
Velikokrat se vez med mamo in otrokom začne graditi že pred rojstvom. Kako ste vi doživeli prvi stik z dojenčicama? Kakšna čustva so vas prevevala?
Moje zanositve so se končale s spontanimi splavi, svojega telesa nisem želela obremenjevati z umetnimi oploditvami. Zdravniki so nama ves čas govorili, da sva zdrava in naj vztrajava. Ker pa sva bila že v zrelih letih, mož je še malo starejši kot jaz, nisva več razmišljala o tem, da bi čakala, in sva se odločila za posvojitev.
Vse priprave, ki sodijo k posvojitvi, so bile neke vrste "nosečnost". Najprej moraš na centru za socialno delo pridobiti dokumentacijo in mnenje o primernosti para za posvojitev. Midva sva se vpisala na listo čakajočih v Sloveniji, a je bilo zelo malo verjetno, da bi prišla na vrsto, zato sva ubrala svojo pot in začela iskati možnosti posvojitve otroka v tujini.
Splet okoliščin naju je pripeljal do Gvineje Bissau. Sestra našega prijatelja, ki živi v Sloveniji, je ženska z velikim srcem, pomaga številnim otrokom svojih sorodnikov, jim omogoča šolanje in skrbi zanje v svojem domu v Gvineji Bissau.
Ko sva povedala, da si želiva posvojiti deklico, so nama povedali za punčko, katere oče je umrl, mamica pa je ostala sama z dvema otrokoma. Pokojni očka je bil bratranec gospe, sedaj naše tete Celestine. Ko je zbolel, jo je prosil, da poskrbi za njegove otroke. Ko sva dobila informacijo, da obstaja možnost posvojitve, sva se odpravila na obisk, brez velikih pričakovanj, pa vendar z veliko željo postati starša.
Že prvi dan obiska sva spoznala mamico Odete in malo lepotičko Žani. Mamica naju je bila vesela in brez dvoma prepričana, da nama želi svojo hčer oddati v posvojitev. Odvetnik je v 14 dneh uredil dokumentacijo za obravnavo na sodišču, zadnji dan svojega bivanja tam sva že dobila odločbo, da sva uradno njena starša.
Prvo srečanje je bilo seveda zelo posebno. Z možem sva pri vhodu v dom videla malo punčko in takoj se nama je zdela krasna. Potem pa so nama jo prinesli in mamica mi jo je dala v naročje. Kar proti meni je stegnila ročice. Jaz pa sem jokala kot dež! Še danes sem tam znana kot najbolj jokajoča mama. 😊
Po nekaj dneh, ko sva tudi uradno postala njena starša, sva zelo težko šla domov brez nje, morala sva namreč urediti dokumentacijo tudi pri nas v Sloveniji. Komaj sva čakala, da jo lahko pripeljeva domov in na srečo se je kmalu to tudi zgodilo. Pri drugi hčeri je bilo vse skupaj malo drugače, ker sva že poznala postopke in tudi deklica je bila starejša.
V zgodbi vaših hčera imata posebno mesto njuni biološki mami, tema posvojitve pri vas ni tabu. Kako dekleti gledata na svojo zgodbo?
Ob odhodu iz Gvineje Bissau sem mamicama obljubila, da se bomo vrnili nazaj, da hčera zagotovo ne vidita zadnjič. V prvem letu našega skupnega bivanja smo ustanovili Ustanovo Toka Toka Žani, ki je pomagala pri razvoju šolstva in otroške bolnišnice, zato sva se z možem vračala v Afriko, na začetku brez deklic, saj sva želela, da bo prvi obisk ob pravem času zanju. Priložnost za to je bila, ko je bila Žani stara 10 let. Želela si je večjega praznovanja in obisk afriške družine in zabava tam je bila odlična ideja.
Takrat sva presodila, da je to pravi čas za obisk. Obe sta bili že dovolj stari, da sta razumeli, da sta posvojeni, da je tam drugačen način življenja, kar sta tudi čutili in spoznali. Hkrati sta bili dovolj majhni, da jima to ni predstavljalo čustvenega napora. Ko smo se lani spomladi drugič odpravili na obisk, sta bili že najstnici. Takrat je bilo veliko več vprašanj in opažanj. Imeli smo veliko pogovorov: zakaj ena mamica živi tako, zakaj drugače, zakaj tam živijo tako, kako se počutita zdaj.
Hvaležna sem, da smo se že od začetka o vsem skupaj odkrito pogovarjali, drugače bi bilo veliko težje. Obe vesta, da sta posvojeni, vesta, od kod sta, poznata svoje starše. Na stenah našega doma so fotografije nas in naših afriških sorodnikov. Ravno včeraj smo se slišali z eno od mamic. Ne znamo sicer njihovega jezika, a se vseeno nekako povežemo, se gledamo, si pomahamo … Kadar imajo seveda na voljo telefon in linijo.
Kakšen odnos ste vzpostavili z biološkima mamama?
Niti v enem trenutku nisem čutila nobene zadrege, da nekje obstajata še dve mamici mojih hčera.
Hčerama želim privzgojiti vso ljubezen do njunih mamic. Želim, da ju imata radi in da imata vez z njima. Želim, da bosta tja hodili tudi, ko bosta starejši. Tudi sama sem jima neskončno hvaležna, ker sta mi dali možnost, da sem lahko mama. V Afriki živita mamici, ki sta ju rodili, jaz sem mamica, ki skrbi zanju. Pravzaprav imata privilegij, saj imata dve mamici.
Najbolj vesela sem bila, ko smo bili prvič na obisku, ker sem ob prevzemu deklic obema mamicama obljubila, da pridemo nazaj, in sem to uspela izpolniti. Lahko bi se zgodilo marsikaj: lahko bi se meni kaj zgodilo, lahko ne bi imeli finančnih sredstev, da bi šli, a nam je uspelo. Zagotovo bomo še hodili in dekleti bosta verjetno kmalu šli tudi sami.
In zato je med nami in mamicama še toliko močnejša vez, ker vidita, da smo vsi skupaj družina in da nismo pozabili, od kod izvirata. Naša afriška družina je bila izjemno ponosna, ko smo prvič prišli nazaj. Cela vas se je zbrala, pripravili so nam darila, čeprav imajo sami komaj za preživetje. Res je bilo zelo lepo in zelo ganljivo. Z Gvinejo Bissau smo povezani za vedno.
Kaj vam je najpomembneje, ko s hčerama govorite o njunih koreninah?
Pomembno mi je, da mamic ne obsojata; da razumeta, da sta morali imeti zelo veliko ljubezni, da sta jima to omogočili in da sta sprejeli odločitev, da ju data v posvojitev zato, da bo njima bolje. Za to moraš imeti res veliko veliko ljubezni.
Z možem sva s svojim odnosom pokazala, da ju imava rada in da imata tudi onidve še toliko več ljubezni do svojih mamic, bratcev in sestric.
Če mamic ne bi bilo, tudi njiju ne bi bilo in morda je njuno poslanstvo prav to, da jima bosta nekoč lahko pomagali. Že zdaj jima pomagamo, ker čutimo, da je tako prav.
Večkrat ste obiskali deželo njunega rojstva. Vas je kaj pri njunih rojakih še posebej nagovorilo ali navdušilo?
Njihov način življenja je za sto svetlobnih let drugačen od našega. Ko sva bila z možem prvič v Gvineji Bissau, v glavnem mestu ni bilo elektrike, vse je delovalo na generatorje. Zdaj je v glavnem mestu malo bolje, v vaseh pa je življenje še vedno zelo primarno. Kuhajo na ognju, zunaj, v loncih. Vse je zelo skromno, a ljudje so zelo veseli.
Včasih razmišljam, da Evropejci živimo neko boljše življenje, pa je vprašanje, ali ga res živimo. Danes imajo sicer telefone, internet, Facebook, a problem je, da je več kot 60 odstotkov ljudi nepismenih in jim to pravzaprav nič ne koristi. Zelo malo jih hodi v šolo, ker nimajo denarja. Ne hodijo v službe, ampak pridelujejo hrano, da preživijo.
Vsi skupaj se radi odpravimo v Gvinejo Bissau na obisk, zelo radi pa se vrnemo domov. Tudi punci sta mnenja, da bi se na tamkajšnji način življenja težko navadili. Vidita, da je v načinu življenja velika razlika.
Trudimo se pomagati, kolikor lahko: kdaj z denarjem, Žaninemu bratcu smo kupili kolo, da se vozi v šolo, telefon, da si z Žani lahko napišeta kakšno sporočilo, mi plačujemo šolnino. Dilsini sestrici plačujemo vrtec. Ko je Dilsina mamica ponovno zanosila, naju je vprašala, ali bi posvojila tudi tega otroka, a se mi zdi, da bi bilo v mojih letih to neodgovorno. Lahko pa pomagamo tako, da bo otrok lahko hodil v vrtec, šolo, da bo imel možnost izobrazbe.
Kako vas je materinstvo spremenilo? In kako je spremenilo vajin zakon?
Tako kot v vsaki družini se vse začne vrteti okrog otrok. Pred tem sva bila midva in ves čas je bil najin. Veliko sva potovala, hodila okrog. S prihodom deklet se je življenje spremenilo, postali smo družina. Način življenja se je prilagodil dekletoma.
Mislim pa, da je to najin odnos kvečjemu poglobilo. Najina vez je bila s tem še močnejša. Oba sva uživala v starševstvu in še uživava. Trenutno smo v obdobju najstništva, pubertete in se soočamo z enakimi izzivi kot drugi starši. Ni nobene razlike. Res velja: mali otroci, male skrbi, večji otroci, večje skrbi. 😊
Kaj želite za svoji hčeri v prihodnosti, ko bosta odrasli ženski?
Najprej si želim, da bi bili zdravi. To je najbolj pomembno. Potem pa, da bi bili srečni in zadovoljni, da bi izbrali pravi poklic in v življenju delali tisto, kar ju bo veselilo in izpopolnjevalo. Bolj kot izobrazba mi je pomembno, da bosta dobri osebi. Želim jima, da bi našli partnerja, ki ju bo imel rad, ju razumel in s katerim bosta lahko ustvarili družino.
Želim tudi, da bi ohranjali stike s svojo primarno družino v Afriki. Z možem sva najbolj ponosna na njuno srčnost in toplino, prijaznost in pripravljenost pomagati. Imata izjemen občutek za sočloveka in to je tisto, kar šteje za življenje.
Kaj za vas pomeni biti mama?
Materinstvo zapolni in izpolni življenje. To je nadgradnja partnerskega odnosa. Spomnim se, da mi je v času, ko sva se ukvarjala s posvojitvijo, zdravnica rekla: "Lepo je, da si želita biti starša, ampak še vedno sta vidva tista, ki imata drug drugega, in to je najbolj pomembno. Če funkcionirata kot par, bosta tudi kot starša. In ko bodo otroci odrasli in odšli, bosta spet vidva."
Željo po materinstvu sem čutila pri 25, pa se takrat v prejšnjem odnosu ni uresničila. Potem sem prišla v obdobje, ko si otrok niti nisem več posebej želela, spoznala sem novega partnerja in se mi je zdel najin odnos v zrelih letih povsem dovolj. Potem pa je pravzaprav mož začel odpirati to vprašanje in sem mu hvaležna, da je prišlo do skupne odločitve za otroka. In danes imava dve krasni dekleti!
