"Žio! Povej!" me pozdravi mlada natakarica, ki šteje približno pol toliko let kot jaz, in že hiti čistit, kar je ostalo od prejšnjega gosta. Ne poznava se, ne še. Priznam: ob tej sproščenosti in nenadni, skoraj vsiljeni domačnosti me spreleti vse drugo kot sproščenost, da za hip ne najdem besed. Nisem užaljena, bolj osupla.
Če menite, da so za to krivi moja staromodna vzgoja ali poklicni defekt, zazrt v starodavnost, in morda nekoliko rigiden značaj, imate nemara prav. Morda pa mi celo pritrdite, da bi bilo nekaj malega bontona, ki vzpostavlja in varuje meje tega, kar smo, vendarle potrebnega.
Nekaj neprijetnega čutim v tej prehitri domačnosti, ki ne korenini v spoštovanju, pač pa v banalni ugotovitvi, da smo vsi "samo ljudje", vsakdanje razvidni drug drugemu. Po mojih izkušnjah namreč hitro lahko zdrsne v osvajalsko popredmetenje in pokroviteljsko razvrednotenje ali nepriznavanje nečesa edinstvenega, kar je v sleherni osebi.
V nas je vendarle še neko nedotakljivo jedro, ki izrašča k istemu Izvoru in po njem tudi – vede ali ne – hrepeni; hrepenimo celo, da bi kljub drugačnosti drug z drugim lahko bivali v tej izvorni danosti. Do tja pa ni bližnjic. Za začetek te poti predlagam, da bi se temu pravzaprav čudili, se v srcu tiho poklonili in se vsaj nekoliko zaustavili v občudovanju trka nenavadne, skrite sorodnosti in hkrati dveh popolnih drugačnosti, ki se zgodi v srečanju dveh oseb. Da bi se zdrznili v uvidu, da smo in obenem nismo na isti ladji.
Živimo v času, ki "se ne boji Boga in se ne meni za človeka" (prim. Lk 18,4). Ti dve dejanji sta vzročno povezani. "A kaj neki ima strah Božji s tem?" se morda kdo sprašuje. Torej, moja predstava o tem, kdo in kakšen je ta, ki ga imenujem Bog? Da je medsebojno spoštovanje strukturno vzporedno našemu osebnemu bogočastju, me je nedavno poučil esej O skrivnosti in strpnosti (V: G. Kocijančič, Posredovanja). Takole pravi: "Čudenje se rodi iz svobodnega stika z drugačnostjo Drugega, spoštovanje pa iz svobodnega prepoznanja drugačnosti drugega. In kakor se človekova bistvena zavezanost Skrivnosti vseh skrivnosti dejavno izraža v zgodovini mistične duhovnosti /.../, tako se tudi temeljno strahospoštljivo priznanje drugačnosti bližnjega uresničuje v vseh trenutkih medčloveškega potrpljenja in obzirnosti."
"Vem, da vse, kar vem (o Bogu), ni Bog in da vse, kar pojmujem, ni Bog, temveč On vse to daleč presega," odgovarja kristjan v Kuzančevem dialogu. Bog je Skrivnost in skrivnost je vse, kar iz prve Skrivnosti izhaja. Seveda tudi človek, ta "ikona Nevidnega". Tudi če tovrstne zanikovalske dikcije ne razumemo in je nismo vajeni, naj bo stavek povabilo k stalnemu premišljevanju in osebnemu "posodabljanju" naših pojmovanj Presežnega, v želji, da si kljub obsedenosti s (svojo in tujo) dosegljivostjo ostajamo varno skrivnostni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, številka 10.
