“Ljudje se spovedi bojijo bolj kot grehov”

Za mnoge je spoved nekaj zastarelega, za druge neprijetnega, za tretje pa globoko osvobajajoča izkušnja. A ko prisluhnemo duhovnikom, se pokaže presenetljivo enotna slika: spoved v prvi vrsti ni naštevanje napak, ampak srečanje z Bogom tam, kjer nas je najbolj strah – v globini naših napak, padcev in preizkušenj.

Obenem je spoved za mnoge kristjane ostala vezana na praznike. Velika noč, božič, morda še kak poseben trenutek in to je to. Vmes pa minevajo meseci, včasih leta. A kot opozarja duhovnik pater Tomaž Pinter, s tem zgrešimo bistvo: "Cilj spovedi ni v tem, da ne bi več grešili, ampak da bi znali kljub svojim grehom biti čim bližje Bogu."

Spoved pogosto razumemo zelo praktično: naredil sem nekaj narobe, to napako grem počistit in živim naprej. Kot bi šlo za duhovno čistilnico. A ta pogled je preozek.

"Ali grem k spovedi samo takrat, ko sem grešil, ali pa si želim slišati, da mi je odpuščeno?" izziva p. Pinter.

Bistvo se skriva v odgovoru na to vprašanje. V prvem primeru gre za dolžnost, ki jo čutimo, v drugem pa za odnos z Bogom. Ne gre za iskanje popolnosti, ampak za bližino. Pri spovedi lahko začutimo, da nam je Bog blizu tudi v grešnosti – če si to želimo in ga za to prosimo.

Na provokativno vprašanje, česa se ljudje bolj bojijo, greha ali spovedi, je njegov odgovor presenetljivo jasen: "Mislim, da se ljudje bolj bojijo spovedi." Zakaj?

Eden od razlogov je, da smo greh skrčili na seznam pravil. Ne vidimo ga več kot nekaj, kar prizadene odnos z Bogom: "Greh ni samo moralna prepoved. Greh je nekaj, kar prizadene moj odnos z Bogom."

Ko izgine ta odnosni vidik, izgine tudi potreba po spovedi. Ostane le še občutek: "Saj nisem nič hudega naredil."

Eden najpogostejših pomislekov je, zakaj bi grehe priznal duhovniku, če jih lahko neposredno Bogu. Odgovor se skriva v naravi greha samega: "Greh človeka zapira vase," pravi p. Tomaž Pinter. "Vodi ga v egoizem, v vrtenje okoli samega sebe."

Prav zato ima izpoved pred drugim človekom poseben pomen, saj človeka odpira. P. Tomaž pri tem uporabi močno svetopisemsko podobo: "Kot so morali v puščavi pogledati bronasto kačo, da so bili ozdravljeni, tako se mora človek pri spovedi obrniti navzven, iz sebe. Mora oditi v spovednico, pokazati voljo in pripravljenost, da svoj greh prizna."

Mnogi dolgo iščejo "pravega" spovednika. Nekoga, ki jih bo razumel, ki bo znal prav odgovoriti. A p. Pinter opozarja: "Ni toliko pomembno, kaj ti bo duhovnik povedal. Božje odpuščanje ni vezano na to, ali te bo duhovnik pri spovedi popolnoma razumel in kakšne besede ti bo naklonil."

Odpuščanje vedno daje Bog, ne glede na to, ali te je duhovnik na drugi strani spovednice povsem razumel. To zavedanje je lahko zelo osvobajajoče, saj pomeni, da ni treba čakati na popolne pogoje.

Frančiškanski pater se strinja, da je sodobni človek v veliki meri izgubil občutek za to, kaj je prav in kaj narobe. A napačno bi bilo grešnost omejiti zgolj na kršitev pravil. Obenem to ni samo verski problem: "Gre tudi za sposobnost biti dober v odnosih," pravi.

"Manj ko smo povezani, manj ko smo sočutni, manj zaznamo, da smo nekoga prizadeli. Svet, ki je vedno bolj digitalen in funkcionalen, izgublja občutek za notranjo občutljivost – in s tem tudi za greh."

Zanj kot duhovnika najtežje spovedi niso tiste z "velikimi" grehi: "Ni težko, ko človek iskreno prizna svoja dejanja, tudi če gre za zelo hude stvari," pravi. Težava nastane drugje: "Težko je, ko ni obžalovanja. Ko človek pride zaprt in želi samo pomiriti vest.

Veliko ljudi nosi v sebi željo po spovedi, a jih zadržuje strah – leta brez spovedi, občutek nevrednosti, negotovost. Ob tem p. Tomaž Pinter ponudi zelo preprost poudarek: "Ključno vprašanje ni, ali sem dovolj pripravljen, ampak ali si želim slišati, da mi je odpuščeno." Božje odpuščanje namreč ni odvisno od naše popolnosti: "Bog ne daje odpuščanja na mero. Daje ga v polnosti."