“Temperatura najinega odnosa določa tudi vzdušje v najini družini”

Ana je žena in mama treh otrok, prav tako pa hči, snaha, svakinja in teta. Na poklicnem področju je psihologinja, psihoterapevtka in sodelavka Škofijske Karitas Ljubljana. "Uživam v glasbi, tišini, branju, kuhi in peki, kolesarjenju, pohajkovanju in raziskovanju narave skupaj z družino. Še posebej uživam v pripravi presenečenj svojim dragim okoli rojstnih in godovnih dni, odkar sem mama, pa je moja strast tudi odkrivanje že pozabljenih starih modrosti ter preizkušanje naravnih receptov za podporo zdravja cele družine," pove o sebi. Še podrobneje pa se predstavi v tokratni epizodi rubrike Ženska ženski.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se običajno zgodi ob vikendih, ko je budilka izklopljena (roko na srce, pri treh malih nadebudnežih je v resnici niti ne bi potrebovali). Otroci se prikradejo v posteljo k nama z možem in se crkljamo, dokler ne postane preveč živahno za poležavanje (beri: se crkljanje sprevrže v žgečkanje in norenje po postelji) in se gremo uredit. Sledi slasten zajtrk, ki ga pripravi mož, nato pa odrinemo v dan.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
... z urejenostjo navzven izražam svoje dostojanstvo, pa tudi spoštovanje okolja in drugih ljudi v določeni situaciji. Pomembno mi je tudi z vidika, kakšen zgled dajem svojim otrokom, predvsem hčerkama. Že majhni takoj opazita, kdaj se posebej uredim, sta budni opazovalki, ko se urejam pred ogledalom, in nemalokrat se želita podobno tudi sami urediti.   

3. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
V tišini, samoti, skozi glasbo, ob Božji besedi.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
... je mnogoplastna in zavzema mene vso. Menim, da je tudi najzahtevnejša, ker me sili v globino, v raziskovanje sebe in preseganje podedovanih vzorcev, hkrati pa me vleče v odnos. V odnos z možem, da se lahko njegovo očetovanje in moje materinjenje čim bolje dopolnjujeta v dobro najinih otrok, in v odnos z vsakim od otrok posebej. Vsak otrok želi biti viden, slišan, razumljen, pocrkljan. To je njegova potreba in stremim k temu, da kot mama to po svojih najboljših močeh zadovoljim.

Če sem čisto iskrena, mi je v tem trenutku to lepoto malce težko videti, ker ob treh majhnih otrocih (skoraj štiriletnica, dvoletnica in dojenček) pač ni veliko manevrskega prostora za romantiziranje, prej nenehna akcija in stanje preživetja. Ampak je vredno, to pa.

5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Kako? Zavestno in namerno. S prihodom otrok v najino življenje si morava čas za naju res premišljeno odmerjati, sicer se hitro izgubiva v poplavi skrbi za otroke, dom, službo in druge dejavnosti. Trenutno sicer imava to srečo, da otroci relativno hitro zaspijo in si ob večerih lahko vzameva čas zase. Ampak spet – mora biti namen, sicer večer mine ob gledanju filma ali zlaganju perila in se nisva uspela zares začutiti.

Zakaj mi je pomembno? Ker temperatura najinega odnosa določa tudi vzdušje v najini družini in vemo, da je bolje sproti dolagati polena na ogenj kot pa ga vedno znova netiti, ker je zaradi malomarnosti ugasnil. Najina poročna obljuba ni le stvar enega (poročnega) dne, pač pa je stvar vsakodnevne odločitve. Nič kaj romantična stvar, sploh ko recimo že stotič odgovarjam na moževo vprašanje, kje je zaloga zobne paste, ali ko mi mož že milijontič posodi njegove ključe, ker svojih pač nisem vzela s seboj.

Kot žena se svojo obljubo trudim živeti tako, da ohranjam zanimanje za moža in mu v njegovih jezikih ljubezni dajem vedeti, da mi je pomemben, privlačen, dragocen. S tem tudi njemu lajšam uresničevanje njegove obljube meni. 😉

U, še to. Pomembno kresilo pri nama je humor. Če komu, mojemu možu vedno uspe, da me spravi v smeh. Kako ga ne bi oboževala, no?!

6. Čeprav ste edinka, v vaši družini nikoli ni manjkalo otroškega vrveža – vaši starši so se namreč odločili za pot rejništva. Kaj vam je odraščanje v takšni raznoliki družini dalo in kako vas je oblikovalo?
Predvsem mi je dalo širine v smislu razumevanja, da smo ljudje med seboj zelo različni in da ima vsako vedenje svoje ozadje, je le vrh ledene gore. Morda imam na račun življenja v rejniški družini večjo kapaciteto za sočutje in vživljanje v izkušnjo sočloveka, kar mi je dobrodošlo tako v zasebnem kot poklicnem življenju.

7. Pomembno mesto v vašem življenju zaseda glasba. Kako vas bogati tovrstno ustvarjanje?
Uh, glasba je tak fenomenalni Božji dar, blagodejen za telo, dušo in duha. Neizmerno sem hvaležna za svoj par glasilk in ušes, poleg tega pa še blagoslovljena z ljudmi okoli sebe, s katerimi lahko skupaj muziciramo.

Sicer je materinstvo začasno postavilo na stran petje pri gospel zboru Bee Geesus ter nekaterih glasbenih projektih, a imam to srečo, da sta svakinja in svak (Anamarija in Primož Jemec) vedno pri volji za glasbeno udejstvovanje. Skupaj s kahonistko Jernejo Rovtar v zadnjem obdobju ustvarjamo kot Jakobova hiša. Pred nekaj tedni smo imeli možnost pripraviti ter voditi slavljenje v župniji Cirkovce. Ko takole služim občestvu, spočijem svojo dušo in napolnim baterije (to lahko potrdi tudi mož 😊).

Trenutno pa je moje glasbeno ustvarjanje res skoncentrirano na otroške pesmi in banse. To pač zažiga pri mulčkih.

8. Katera pesem vas trenutno najbolj nagovarja in zakaj?
Upaj (Ps 27) skupine Svetnik, svetopisemski psalm, ki ga je Tadej Vindiš mojstrsko uglasbil. Nagovarja me, ker preprosto opogumlja in spomni, da je Bog nad vsemi mojimi izzivi in strahovi. Pa še hitro gre v uho.

9. Katere so najpogostejše stiske, s katerimi se posamezniki obračajo na vas kot zakonsko in družinsko terapevtko? So pogostejše individualne stiske ali tiste, ki se dotikajo odnosov z drugimi?
Stiska je vedno individualna in vedno se dotika odnosov z drugimi. Iz odnosov izhajamo, odnosi nas zaznamujejo, odnosi nas (pre)oblikujejo. V psihoterapevtski modaliteti, po kateri delujem (relacijska družinska terapija) to še toliko bolj prihaja do izraza.

Opažam pa kronično pomanjkanje besed za to, kar v sebi doživljamo. Čudovito je videti, kako posamezniki kar oživijo, ko se jim njihovo doživljanje ubesedi, ko se reče bobu bob. Kot da bi neka megla, ki so jo nosili v sebi, končno dobila obliko, postala otipljiva. Z otipljivimi stvarmi pa se lažje spoprimemo, kajne?

Poleg tega opažam tudi veliko žejo po sočutju in razumevanju, predvsem slednjem. Koliko spregledanosti in nerazumljenosti prinesejo posamezniki s seboj v terapevtski prostor! In kako ganljivo je biti priča olajšanju, ko človek končno dobi izkušnjo, da se ga je nekdo potrudil razumeti in čutiti z njim.

Pred leti sem imela obdobje, ko sem prevpraševala svojo poklicno odločitev, tudi z vidika usklajenosti z mojimi vrednotami, vero. V nekem trenutku, po nekem še posebej napornem terapevtskem srečanju me je prešinilo, da lahko skozi svojo terapevtsko držo posnemam Očetov sprejemajoč, sočuten pogled (no, tudi naslavljanje neumnosti in ne ravno najboljših odločitev 😉). Če lahko klienti prek moje drže v terapevtskem odnosu dobijo vsaj priokus Očetove ljubezni do njih, je moj namen dosežen.

10. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Izpostavila bi dve. Prva je bila poškodba kolena pred 13 leti. Naučila sem se bolje organizirati v času, prositi za pomoč, ko ne zmorem sama (zelo pomembna lekcija za ponižnost!) ter sprejemati skrivnostna pota Gospodova tudi v bolj "zagamanih" trenutkih.

Druga preizkušnja je bil partnerski odnos z narcisistično osebo, ki je sicer trajal kakšne tri mesece, a je bil ključen, da sem prišla do uvida, da mi ni treba ugajati za vsako ceno, sploh pa ne za ceno lastne vrednosti in notranjega miru. Bil je torej izkušnja, ki me je naučila postaviti zdravo mejo s tem, da jasno rečem ne.

11. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Vse mine, tudi to bo. Bog, pomagaj." Če imam pri roki Sveto pismo, pomaga tudi kak naključno odprt odlomek.

12. Biti ženska je lepo, ker …?
... smo res čudovito ustvarjene. Bog dobro ve, kaj dela. 😊

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.