Presenečen ugotavljam, kako velik je včasih razkorak med tem, kar z lastnim razumom sprejmemo za versko resnico in kako ta odmeva – ali pa tudi ne – v našem življenju. Ni mi čisto jasno, zakaj je tako. Morda k temu prispeva tudi naš župnijski verouk, ki posnema šolski model, čeprav vemo, da se vera prenaša predvsem prek izkušenj, ki jih živimo v odnosih med nami in Bogom. Vera sicer vključuje verske resnice. Kateheza pa je učinkovita, kadar ne podaja zgolj nauka, ampak nagovarja otroka v njegovem čustvenem, socialnem, telesnem in duhovnem stanju.
Kot primer lahko navedem katehezo, ki sem jo imel s prvošolci v času pustovanja, ko so k verouku prišli našemljeni v pustne kostume. To veroučno uro bi najraje preskočil. Otroci so bili v svojem domišljijskem svetu, k večjemu živ-žavu pa so svoje dodali še krofi in sladkarije, ki so jih spravili na visoke obrate.
Učna snov za tisto uro nikakor ni sovpadala s to pustno sceno. Zato sem dal najprej besedo njim. Vsak posebej je povedal, koga predstavlja in zakaj si je izbral to maškaro. Ko so se vsi zvrstili, sem našel iztočnico, ki ni mogla zrasti na 'mojem zelniku'. Nadaljeval sem z zgodbo, da si je tudi Bog nekega dne izjemno močno zaželel, da noče biti več zgolj nevidni duh, ampak da postane viden. Lahko bi se spremenil v karkoli, ampak odločil se je, da se obleče v človeka. Navzven je bil videti kot vsak drugi človek: jedel je, spal, delal, se pogovarjal in družil … V srcu pa je bil še vedno Bog.
Otroci so poslušali, kot da to zgodbo prvič slišijo. Zanimalo jih je, kaj se je potem zgodilo. Osupli so bili, ko sem jim povedal, da je bil med ljudmi precej kratek čas, ker so ga ubili. To jim ni šlo v račun! Naenkrat so imeli polno vprašanj. Zakaj in kako so ga ubili? Kaj jim je naredil?
Njihova pozornost je bila zdaj pri Bogu. Povedal sem jim, da se ni preoblekel v človeka kar tako, za hec, ampak z zelo jasnim namenom: da bi izgubljenemu človeku pomagal najti pot nazaj k Bogu.
Ura verouka je bila potem še prekratka za vsa njihova vprašanja. Meni pa je dalo misliti, kolikokrat se zaman trudimo, da bi jim približali verski nauk, medtem ko oni postanejo dojemljivi šele, če jih uspemo najti v njihovem otroškem svetu. Spet gre za umetnost, ki bi se je morali naučiti, pri tem pa računati v prvi vrsti na navdihe Duha, ki edini ve, kaj se skriva v njihovih srcih.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
