Sin je tonil v drogah in kriminalu, rešila ga je materina molitev

Američan Jed Lindstrom si je kot otrok želel to, kar si želijo vsi otroci: da bi ga oče videl in sprejel. A namesto spodbudnih besed je prejemal le dvom in hlad. "Spomnim se, da sem kot otrok delil svoje sanje … in dobil skoraj prazen pogled. V smislu: res misliš, da lahko to dosežeš?"

Njegov oče mu nikoli ni povedal, da verjame vanj ali da ga ima rad takšnega, kot je. Nasprotno: "Moj oče je bil zelo verbalno nasilen in tudi na meji fizičnega nasilja."

Ko sta se starša razšla, je devetletni Jed odšel živet k materi Donni. Bolečina ob ločitvi se je še poglobila, ko je oče izginil iz njegovega življenja. Donna se spominja: "Videla sem majhnega dečka, ki je bil popolnoma strt, v solzah. Držala sem ga in jokala z njim. Neprestano sem molila: 'Gospod, pomagaj nama.'"

Rane so v Jedu pustile globoko sled. Odločil se je, da ne bo več zaupal nikomur: "Ne bom pustil, da me kdo ljubi. Ne bom pustil, da kdo skrbi zame. Zmorem sam."

Čeprav je bil vzgojen v krščanski družini in nadarjen športnik, se je njegovo življenje dramatično obrnilo pri 14 letih.

"Stal sem tam s kopačkami na rami in pomislil: kaj bi se zgodilo, če bi začel živeti tako kot oni?" opisuje trenutek, ko je opazoval vrstnike, ki so preprodajali droge in hodili po zabavah. "To je bil odločilni trenutek. V srcu sem se jim pridružil."

"Želel sem si le nekaj, kjer bi lahko uspel kot oseba. Imeli smo se dobro, zabavali smo se in delali, kar smo hoteli."

Kmalu je prvič poskusil drogo in skoraj umrl: "Prvič, ko sem bil zadet, sem padel z glavo naprej v snežni zamet. Skoraj sem umrl. Pa sem šel takoj nazaj in spet in spet."

Ta pot ga je hitro vodila v temo. Do osemnajstega leta je bil že ujet v odvisnosti, kraje in preprodajo drog. "Naš slogan je bil: 'Pripravljen sem na vse in za to bom tudi umrl.' To je bila moja miselnost."

Čeprav je vedel, da dela narobe, ga to ni ustavilo: "Vedel sem, da je narobe. Ampak ni bilo pomembno."

"Postal sem zasvojen ne samo z drogami, ampak s celotnim načinom življenja – vlomi v hiše in podjetja."

S prijatelji so vdirali v domove, kradli in celo prodajali orožje: "Ko smo vlomili, smo našli orožje, ga ukradli in prodali. Preprodajali smo drogo med tolpami."

Njegovo življenje je postajalo vse bolj nevarno, prazno in brezciljno. "Počutil sem se samega, izgubljenega, prestrašenega." V sebi je nosil globoko vprašanje: "Obstaja kdo, ki me vidi ali mu je mar zame?"

Leta so minevala med odvisnostmi, zapornimi kaznimi in rehabilitacijami. Donna pa ga nikoli ni nehala imeti rada in nenehno je molila zanj. Pogosto ga je iskala po ulicah in ga včasih dobesedno potegnila iz hiš, kjer so uživali droge.

"Molila sem neprestano. Jokala sem, vpila in klicala h Gospodu, naj reši mojega otroka," pravi.

Jed pa takrat ni zmogel sprejeti njene ljubezni. "Ko me je policija pripeljala domov, je mama molila. Jaz pa sem rekel: 'Mama, utihni. Tega nočem slišati.'"

Odvisnost ga je pripeljala do roba. "Vedno sem vedel, da se bo končalo – ali bom nehal ali pa umrl. A užival sem v tem pobegu. Če bi umrl, sem si mislil: tako ali tako je konec."

Tudi Donna je včasih omahovala: "Ležala sem v postelji in se spraševala: ali bo to klic, da tokrat ni preživel? To je za starša strašljivo." A kljub strahu ni prenehala moliti.

Leta 2004 je dosegel dno. "Živel sem na ulici. Tehtal sem približno 45 kilogramov. Videl sem svoja rebra, ki so štrlela iz telesa." Bil je na begu pred policijo, izčrpan in brez upanja.

Prijatelji so ga neko nedeljo povabili v cerkev. Tam se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval: "Ko so povabili k obhajilu, sem zaslišal glas: 'Pojdi tja.' In ko sem šel, sem prvič res začutil Božjo navzočnost."

Naslednje jutro je poklical mamo: "Končal sem takšno življenje." Sam se je predal oblastem.

V zaporniški celici ga je čakalo Sveto pismo. Sprva ga ni zanimalo, a ko ga je odprl, ga je zadela preprosta vrstica: "Kdor krade, naj ne krade več." (Ef 4,28)

"Zdelo se mi je zelo intenzivno. Kot da mi nekdo govori, kaj naj naredim."

Takrat se je v njem nekaj zlomilo: "Padel sem na kolena in začel jokati. Klical sem k Bogu, naj mi pomaga in se mi razodene." To ni bila le čustvena reakcija, ampak resnična predaja: "Rekel sem: 'Bog, moje življenje je tvoje.' Kot da bi vsa jeza in sovraštvo izginila. Bog je radikalno začel spreminjati moje srce."

Čeprav je bil obsojen za štiri kazniva dejanja in mu je grozila triletna zaporna kazen, je Donna še naprej molila za usmiljenje.

"V sodni dvorani sem samo molila, molila, molila," pravi. Nato pa je sodnik izrekel nepričakovane besede: "Ne vem, zakaj to govorim, ampak Jed bo šel v Teen Challenge."

Moral bi v zapor, pa so ga poslali na rehabilitacijo. "Hotela sem vstati in zavriskati!" se spominja Donna. Jed to vidi kot čudež: "To je bila popolna milost. Kot da sem dobil novo priložnost."

"Ko sem prišel tja, sem Boga vzel resno. In začel se mi je razodevati." Dokončal je rehabilitacijski program in študij teologije, premagal odvisnost in danes vodi mednarodno misijonsko organizacijo. Z ženo Erico imata šest otrok.

Jed zdaj razume, da njegova odvisnost ni bila le fizična, ampak povezana z veliko notranjo praznino: "Iskal sem nekoga, ki bi me videl in bi mu bilo mar zame."

Bog pa ga ni nehal iskati: "Vedno znova mi je pošiljal ljudi … tudi na krajih, kjer jih ne pričakuješ."

In predvsem: mama ga ni nikoli nehala imeti rada: "Moja mama je bila moj največji motivator. Nikoli ni obupala nad menoj."

Jed danes pred vsem svetom priznava: "Bog je popolnoma obnovil moje življenje. Dal mi je družino, upanje in prihodnost."