Pogovor z Janjo Mihelčič je bil ganljiv, težek in zanimiv, saj je mamica, žena, skavtinja, ljubiteljica adrenalina in direktorica zavoda, ki skrbi za organizacijo otroških praznovanj. V zadnjem letu jo najbolj oblikuje vloga mame. Pravi, da je zaradi izkušnje smrti prvega otroka drugačna. "Ko je Filip umrl, sem si rekla, da bom, če bom še kdaj imela otroka, veliko z njim," se spominja. Po porodniški se je zato v službo vrnila za polovični delovni čas. In čeprav je smrt otroka nekaj najhujšega, kar lahko doleti starša, se Janja rada pogovarja o Filipu. Od samega začetka je namreč vedela, da mora žalost dati iz sebe.
Vaša pot do materinstva ni bila lahka. Kako vas je zaznamovalo Filipovo rojstvo in njegov nenaden odhod v večnost?
Moja nosečnost je potekala brez zapletov, dokler nisem v 26. tednu rodila. Zvečer sem čutila rahlo ščipanje v trebuhu, a nisem niti pomislila, da gre za popadke. Vseeno sem naslednje jutro obiskala ginekologinjo, ki mi je povedala, da sem odprta in bom kmalu rodila. Z reševalnim vozilom so me peljali v porodnišnico, tam so želeli narediti carski rez, a mi je v istem trenutku odtekla voda in sem rodila naravno. Bilo je kot v filmu, okrog mene je bilo ogromno ljudi in ko so mi otroka pokazali, je bil to najlepši dojenček, kar sem jih kdaj videla. Zdaj lahko rečem, da sem rodila angela.
Filip je živel devet dni, ki so zelo hitro minili. Bili so lepi in težki trenutki. Ko sem rodila, sem bila prepričana, da bomo v porodnišnici tri mesece, Filip bo v inkubatorju in vse se bo dobro izteklo. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bo zgodilo najhujše. Ko so mi povedali, da ima možgansko krvavitev, tega sploh nisem hotela slišati. V sebi sem do zadnjega trenutka nosila upanje.
Prijateljica, ki je tam medicinska sestra, mi je svetovala, naj jemljem vsak dan posebej in tega sem se poskušala držati. Mož Aljaž mi je takrat stal ob strani in skrbel zame. Vse svoje moči je usmeril v to, da bi bila jaz v redu. Nekaj dni sem vztrajala v trdnem, nezlomljivem upanju, nato pa sem začutila, da moram sina spustiti iz svojih rok in izročiti Bogu. S praznim naročjem sva odhajala iz porodnišnice in vse telo me je bolelo od žalosti.
Za prezgodnji porod niso našli nobene zdravstvene razlage, kar me je spravljalo v obup. Spraševala sem se, zakaj se je to zgodilo, ali sem jaz kriva, iskala sem razlago, pa je nisem dobila.
Kako ste takrat ohranjali upanje? Kaj vam je najbolj pomagalo?
Težko je žalovati, hkrati pa ohraniti hvaležnost in upanje. Opirala sem se na hvaležnost, da sem Filipa smela spoznati in čutiti, da sem prav zaradi njega postala mama. Hvaležna sem za družino in prijatelje, ki so nama stali ob strani in njihove molitve, hvaležna za Aljaža, ki me je vsak dan znova postavil na noge.
Dobila sem veliko sporočil in klicev – tudi takih, ki jih nisem pričakovala. Ogromno ljudi je molilo za nas. Ljudje so se čutili nagovorjene, da nam pomagajo: družina, skavtski prijatelji … Nisem imela veliko slabih izkušenj, a zabolelo me je, ko so mi rekli: "Saj sta še mlada" ali "Saj sta ga imela le kratek čas" ali "Saj bosta imela še kakšnega". Boljše se mi zdi, da si v taki situaciji tiho in s pogledom ali objemom izraziš svoje sočutje.
Pomagalo mi je, da se nisem zaprla. Rada sem se pogovarjala o Filipu in veliko jokala, ker so solze blažilne. Pomagalo mi je tudi, da smo ga lahko pokopali v domačem kraju, da sem lahko na grobu sprostila bolečino. Z Aljažem sva ga obiskovala vsak dan. Še vedno smo veliko tam, saj ne mine dan, da ne bi pomislila na Filipa. Spoznala sem, da se to ne dogaja le nama. Takih staršev je preveč.
Tudi moja mama je rodila punčko, ki je zdaj pokopana v Parku zvončkov, in zanimivo je, da sem vse življenje čutila neko povezavo z njo, čeprav je nisem nikoli srečala. Žalovanje je zapleteno in vsak ga doživlja drugače. Ni pravila, prav pa je, da nam je dovoljeno žalovati, kolikor dolgo potrebujemo.
Čas Filipovega rojstva in smrti sovpada s postom. Ali zdaj drugače razumete Kristusovo trpljenje?
Od tega je štiri leta, ampak se mi zdi, da post zame še vedno prinese veliko težo. Po smrti se mi je vera za nekaj časa uprla – iskala sem krivca in ker nisem našla drugega, sem okrivila Boga. Ko sem izpustila krivdo, je postalo lažje.
Po drugi strani pa zdaj bolj čutim Marijo. Tudi ona je izgubila sina in mrtvega dobila v naročje. Jezus je trpel in Mariji se je srce lomilo na kose. Po taki izkušnji nisi več isti. Filip je umrl v mojem naročju. Prosila sem, naj me pokličejo, ko bo umiral, in oba z možem sva lahko bila zraven. Takrat je prišel tudi župnik in ga krstil. Med krstom je Filip odšel v nebesa, midva pa sva imela še tri ure, da sva ga pestovala in se poslovila od njega. To je bil čas, ko sva mu lahko vse povedala.
Kako zdaj (drugače?) doživljate materinstvo pri hčerki?
Potrebovala sem dve leti, da sem se lahko brez stresa in strahu podala v novo nosečnost. Vedela sem, da moram najprej preboleti prvo. Želela sem spet biti jaz, da lahko naredim vse, kar je v moji moči, da nisem živčna, ker to zelo vpliva na dojenčka.
Na srečo je tokrat vse potekalo gladko – verjamem, da zato, ker imamo v nebesih angela, ki nas čuva. Ko sem zanosila, sva bila z možem ravno v Medžugorju, bilo je ravno po Filipovem rojstnem dnevu, pa še rok sem imela na božični dan. Čutila sem, da so to znaki, da bo vse v redu.
Vsekakor pa bolj cenim male stvari in vsak Kiarin napredek, hvaležna sem, da je zdrava, odprta, polna energije. Ozavestim vsak dan z njo in se trudim, da čas ne gre prehitro mimo. Ne komplicirava, veliko smo zunaj, povezani smo z naravo. Prek vzgoje ji z možem želiva privzgojiti samozavest, odločnost, čut do sočloveka. Res si želiva, da bi bila prijazna oseba ter da bi vedno vedela, da se lahko obrne na naju.
Predvsem sem umirila svoj tempo življenja. Včasih se mi je zdelo, da ne smem ničesar izpustiti, sedaj pa ne delam prevelikih planov in se prepuščam vsakemu dnevu posebej. Sicer pogrešam adrenalin, ampak vse počaka. Pa tudi čas za adrenalin najdem – z možem rada skočiva s padalom!
Od najstniških dni naprej imam Crohnovo bolezen, kar sem včasih jemala kot veliko breme. Nič ni bilo hujšega kot biti nekaj mesecev po operaciji privezan na posteljo. Zdaj se je tudi to spremenilo. Doma vsi jemo na tak način, kot moram jaz, imam biološka zdravila. Trenutno imam zagon bolezni in sem zaradi novih zdravil morala prenehati z dojenjem. Bolezen do neke mere vpliva na moje življenje, ampak nisem več tako obremenjena s tem. Nimam pričakovanj.
Adrenalina ste se vedno lahko naužili pri skavtih. Kdaj so skavti postali vaši najbližji spremljevalci?
Skavtinja sem skoraj vse življenje. Leta 1997 sem naredila volčjo obljubo, potem pa sem bila 11 let voditeljica, tri leta stegovodja in šest let državna voditeljica. "Enkrat skavt, vedno skavt" jaz jemljem zelo resno in še vedno živim skavtstvo.
Z nekdanjimi sovoditelji smo ustanovili bratovščino Polejna in se vključili v Zvezo bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov – ZBOKSS. Skupaj organiziramo žive jaslice, gremo na poletni tabor, na zimovanje ... Srečanje vedno poteka v naravi. Pred leti smo veliko hodili na potovalne tabore, zdaj pa imamo vsi naenkrat otroke in smo tudi tam umirili tempo.
Skavtstvo je brezplačna šola za življenje. Čeprav smo prostovoljci, smo bogato nagrajeni z veščinami in izkušnjami. To sicer vidiš šele pozneje, a prav pri skavtih sem se naučila prevzemanja odgovornosti, vodenja, organizacije, vzgoje otrok z zgledom, pa tudi kuhanja za veliko ljudi in drugih skavtskih veščin.
Vedno ste bili v stiku z mladimi – pri skavtih, kot predsednica salezijanskega mladinskega centra – in tudi zdaj se ukvarjate z njimi. Ali se otroci spreminjajo? Opažate vpliv digitalne tehnologije?
Ko sem zaključila s skavtstvom, mi je nekaj manjkalo in s prijateljico Tjašo sva začeli z dogodki za otroke in družine pod imenom Neverland. Imamo rojstne dneve, otroški paintball, v najem dajemo napihljive gradove, prirejamo team buildinge za družine in podjetja, poleti pa imamo en teden gozdnih in en teden gorskih počitnic. Delo z mladimi me napolnjuje in izpolnjuje.
Opažam, da hiter način življenja spreminja tudi otroke. Ne igrajo se več toliko: če gredo brcat žogo, to počnejo na treningu, ko bi radi plesali, jih starši peljejo na plesne vaje. Ni več samoiniciative, ki bi izhajala iz domišljije, ker so ves čas vodeni. V Neverlandu se vračamo k preprosti igri: otroci še vedno uživajo v iskanju zaklada, skrivalnicah in lovljenju.
