6 nasvetov, kako nekoga povabiti k sveti maši

Ob nedeljah vedno uživam v spoznavanju novih ljudi. Morda so naše mesto le obiskali, morda so se vanj ravno priselili, ali pa so se po mnogih letih previdno vrnili v Cerkev. Prav posebej pa sem ganjen, kadar župljan pripelje prijatelja in reče: "Gospod župnik, rad bi vam nekoga predstavil."

Dolgoletna župljanka Ana je k nedeljski maši prišla ne le s svojo družino, temveč tudi s prijateljico. Po maši je pristopila k meni in rekla: "To je moja prijateljica in sodelavka Meta, prvič je med nami." Z Meto sva si segla v roke in izrekel sem ji prisrčno dobrodošlico v župniji.

Kadar koli je primerno, da nekoga povabite v cerkev. Pa vendar obstajajo trenutki, ko ljudje hrepenijo po globljem duhovnem pomenu in takrat je povabilo zares smiselno. Takšni trenutki vključujejo obdobja žalovanja ali žalosti, neuspeha ali izziva, celo nedoločenega občutka praznine. Človek pogosto potrebuje zgolj prijazno povabilo osebe, ki ji zaupa, recimo prijatelja, sorodnika ali sodelavca – nekoga, kot ste vi.

Včasih oklevamo, preden ljudi povabimo v cerkev, zato vam ponujam nekaj nasvetov, kako nekoga povabiti v cerkev v katerem koli obdobju leta:

Vprašajte se, kaj sami najbolj cenite pri obiskovanju svete maše. Morda je to sporočilo vašega duhovnika, ki se vas vsakokrat dotakne, morda glasba, ki nagovarja vaše srce, ali pa vera celotnega občestva krepi vašo vero v Jezusa. Svoj vpogled predstavite osebi, ki jo boste povabili, naj se vam v nedeljo pridruži v domači cerkvi.

Molite za osebo, ki jo želite povabiti, in za milost, da boste to dejansko storili.

Vaše povabilo naj bo povsem preprosto: "Bi šel/šla v nedeljo z mano v cerkev?" Najpomembnejše besede v tem povabilu so "z mano". Misel, da bi šli v cerkev sami, ljudi pogosto prestraši. Če niso bili vzgojeni v katoliški veri, ne bodo vedeli, kaj storiti, in se bodo morda bali, da bi se lahko osramotili. Veliko bolje se bodo počutili, če bodo šli s prijateljem, ki mu zaupajo.

Še enkrat: "Bi šel/šla v nedeljo z mano v cerkev?" Morda bo pomagalo, če jim po potrebi ponudite prevoz. Pomislite na to, da je precej zastrašujoče, če človek sam vstopi v novo cerkev. Ne pozabite, da človeka vabite, naj gre z vami in ne sam.

Dodajte še povabilo, da greste po maši skupaj na kavo ali celo na kosilo. Če gre za večerno mašo, človeka povabite k sebi na večerjo ali vsaj skodelico čaja. Večina ljudi, ki niso vajeni bogoslužij, bo verjetno imela številna vprašanja o tem, kar so videli in doživeli. Če jim po maši ponudite možnost, da vas kar koli vprašajo, jih boste morda spodbudili, da se prihodnjič vrnejo, morda celo pogosteje.

Mnogi ljudje ne poznajo katoliških izrazov, kot sta "sveta maša" ali "evharistija", in nepoznan jezik jim lahko vlije občutek, da ne sodijo v to okolje. Zato jih preprosto povabite "v cerkev": to je fraza, ki jo razume vsakdo.

Če nekdo vaše povabilo zavrne, tega ne jemljite osebno: morda še ni pripravljen. Tej osebi preprosto sporočite, da vaše povabilo ostaja odprto. Po drugi strani pa, če sprejme, to prijazno potrdite. Nekateri ljudje se po tem, ko na nekaj pristanejo, zaradi svoje narave počutijo plašno ali negotovo. To negotovost lahko olajšate tako, da na kratko potrdite njihovo privolitev in jim ponudite osebni vpogled v svojo župnijo. Lahko recimo rečete nekaj takega: "Odlično. Vedno rad prisluhnem našemu zboru in vesel bom, da boš z menoj." Ali pa: "Molitev me vedno potolaži in prepričan sem, da bo tudi tebe." Vaša potrditev bo kot nekakšna protiutež njihovi plašnosti.

In kaj se je zgodilo z Meto? Prišla je na pogovor z menoj in postala redna nedeljnica. Veselili smo se, ko je prejela zakrament svete birme, nato pa sta z možem svoj zakon potrdila še pred Bogom.

In vsakokrat, ko se to zgodi, me preplavi občutek, ki sem ga opisal na začetku – tiho veselje, ko v nedeljo srečam nekoga novega, in milost, ko mi župljan reče: "Gospod župnik, rad bi vam nekoga predstavil." Ta preprosta predstavitev lahko postane prvi korak novega življenja v Kristusu. Nikoli ne veste, čigavo srce čaka na vaše povabilo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.