Hrvatica Marta Kranjčec je pred kratkim kot prva na Hrvaškem postala t. i. posvečena devica. V svetu, ki pogosto ne razume daru celibata, je taka poklicanost morda presenetljiva in čudna. Toda Marta je popolnoma mirna: našla je smisel svojega življenja.
Čeprav je že dolgo živela v čistosti ter predana molitvi in služenju, je bil trenutek posvečenja dopolnitev poti, ki se je oblikovala skozi leta iskanja in zorenja. S tem je njena notranja odločitev postala tudi javno potrjena v življenju Cerkve.
Vera, ki je postala osebna odločitev
43-letna Marta je odraščala v verni družini in svojo mladost preživela v Varaždinu. Že kot otrok je bila tesno povezana z župnijo, kjer je doživljala občutek sprejetosti in doma, je povedala za hrvaški medij bitno.net.
A ključni premik se je zgodil v najstniških letih, ko je začela vero jemati kot osebno pot: "Prišel je trenutek, ko je morala vera, ki sem jo prejela od staršev, postati moja. Morala sem si odgovoriti: kdo je zame Bog in zakaj živim to, kar živim."
Po končani gimnaziji je Marta študirala biologijo. Navduševala jo je skrivnost življenja in jasno je odkrivala, da znanost in vera nista v nasprotju.
Med študijem se je vračala v Varaždin, kjer je sodelovala v pastorali mladih in zboru. Postala je učiteljica biologije – poklic, ki ga živi kot poslanstvo.
Iskanje poti: zakon, redovništvo … ali nekaj tretjega?
Po študiju je začela razmišljati o svoji življenjski poti. Iskreno si je zastavljala vprašanje, ki ga pozna veliko mladih: kam me Bog kliče?
"Bila sem v nekaj lepih odnosih, spoznala sem krasne fante, a nekje globoko sem vedela, da to ni moja pot. Čutila sem, da me Bog vabi drugam."
Razmišljala je tudi o redovniškem življenju, spoznavala različne skupnosti, a ni našla notranjega miru: "Vedela sem, da obstaja več možnosti, in nisem želela ničesar izsiliti. Čakala sem, da odgovor dozori." Prav ta potrpežljivost je bila ključna. Odločitev ni bila nagla, temveč prečiščena skozi čas.
Molitev, ki je oblikovala njeno srce
Pomembno vlogo na njeni poti je imela molitev – posebej molitev za duhovnike. "Po neki maši sem začutila močan notranji vzgib, naj molim za duhovnike. Sprva sem bila zmedena – zdelo se mi je, da še sama nimam urejenega molitvenega življenja."
Začela je preprosto: z enim očenašem na dan. A ta molitev je rasla: "Sčasoma je postajala vedno globlja. Začela sem moliti pred Najsvetejšim, poimensko za duhovnike. To sem sprejela kot del svojega poslanstva."
Ta tiha zvestoba molitvi je oblikovala njeno srce in jo pripravljala na odločitev, ki je prišla pozneje.
"Tretja pot": poklicanost posvečene device
Pred približno dvanajstimi leti je prvič slišala za poklicanost posvečene device – obliko življenja, ki je v Cerkvi sicer starodavna, a danes malo poznana.
Posvečena devica je žena, ki se odloči za trajno devištvo iz ljubezni do Kristusa, vendar ne vstopi v samostan. Ostane v svetu, opravlja svoj poklic in živi sredi vsakdanjega življenja.
Marta je v tem prepoznala odgovor: "Ko sem začela živeti trajno devištvo, sem začutila globok mir. Vsa vprašanja so izginila. Vedela sem, da je to moja pot. Zdaj sem vedela, kdo sem."
Kaj pomeni biti posvečena devica?
Gre za žensko, ki:
- se odloči za trajni dar devištva,
- živi v svetu (ne v samostanu),
- je pokorna škofu, ki je njen predstojnik,
- svoje življenje posveti molitvi, služenju in Cerkvi.
Ni redovnica:
- ne nosi redovne obleke,
- ostane v svojem poklicu (npr. učiteljica),
- živi samostojno in je finančno neodvisna,
- njena "skupnost" je krajevna Cerkev – škofija.
Središče njihovega življenja ni zunanja sprememba, ampak notranja. Martino poslanstvo tako ostaja tam, kjer že živi: v šoli, med mladimi, v skupnosti. A njeno srce je odslej popolnoma zaznamovano z Bogom.
Dan posvetitve: odločen da
Na dan posvetitve je Marta javno izrekla svojo odločitev, da bo vse življenje živela v devištvu. Obred je bil preprost: vprašanja škofa, litanije vseh svetih, posvetilna molitev in izročitev znamenj – prstana (znamenja, da njeno življenje pripada Kristusu), venca (znamenja čistosti) in brevirja (da bo molila skupaj s Cerkvijo).
Ta trenutek je doživela zelo osebno: "Do začetka sem bila nekoliko živčna, ker mi ni všeč biti v središču pozornosti. Potem pa sem se umirila in vedela, da sem na to pripravljena."
Najgloblja izkušnja je prišla v tišini obreda: "Legla sem na tla kot stari človek in vstala kot nova. Vedela sem, da sem še vedno ista Marta, a da v meni odslej deluje nekaj novega."
Smisel, ki poveže vse
Marta se zaveda, da njen korak ni le oseben: "Ta poklic ne pripada meni. Bog ga daje tudi drugim. Morda mnoge ženske že živijo tako, a skrito." Zato si želi, da bi tudi druge prepoznale ta klic in imele pogum odgovoriti.
Priznava pa, da njena pot ni bila brez vprašanj. A ko je pred leti začela živeti odločitev za devištvo, je v srcu zavladal mir.
Prav v trenutku posvetitve je to doživela v polnosti: "Vse, kar se je dogajalo v mojem življenju, je dobilo smisel, ko sem se posvetila svojemu Zaročencu."
Povzeto po prispevku Rašeljke Zemunović na bitno.net.
