Bolnišnica je na prvi pogled nenavaden kraj za razmišljanje o prijateljstvu. Že sama beseda v nas vzbuja nelagodje. Ko zdravnik izreče: "Hospitalizirani boste," se znajdemo v telesnem in čustvenem pretresu – v prostoru strahu, negotovosti in skrbi. Nihče si ne želi bivanja tam, pa vendar se lahko prej ali slej znajdemo prav v takšni situaciji.
Tudi sama sem se z bolnišnico srečala že večkrat. Hvaležna sem, da nobena izkušnja ni bila usodna, a nekatere so trajale dlje, kot bi si želela. Dnevi so se raztegnili v tedne – počasne, a hkrati presenetljivo napolnjene z bližino in toplino odnosov, ki jih tam ne pričakuješ.
Opomnik ranljivosti
Ob sprejemu dobiš zapestnico, ki te označi kot bolnika. Podpišeš obrazce, v žilo ti vstavijo kanalček in znajdeš se v sobi, kjer si z neznanci nenadoma deliš vsakdan. Isto sobo, isto rutino, isto negotovost.
V takšnem okolju hitro odpadejo navade, udobje in občutek nadzora. Ostane ranljivost – občutek majhnosti in odvisnosti od drugih. A prav v tej razgaljeni človeškosti se začne nekaj nepričakovanega: rojevati se začnejo odnosi.
Med posteljo, polnilnikom in nebom
Ob prihodu v sobo se najprej srečamo s pogledi. Kratek pozdrav, nekaj negotovosti, tipanje razpoloženja. Nato se seznaniš s posteljo – edinim prostorom, ki je za nekaj časa tvoj.
Priznam, da sama najprej iz torbe vzamem telefon in polnilnik. Ta majhna stvar me poveže z domačimi, z zunanjim svetom. A kmalu zatem pogled usmerim skozi okno – proti nebu. In tam se vzpostavi drugačna povezava, ki ne potrebuje elektrike: "Bog, pomagaj."
Ko v preizkušnji zasije bližina
Bolnišnica ni le prostor zdravljenja telesa. Je tudi prostor, kjer se človek sreča sam s seboj – s svojimi strahovi, potrpežljivostjo, upanjem. In je prostor, kjer v tvoje življenje vstopi nekdo, ki si ga nisi izbral, a z njim deliš najbolj krhke trenutke.
Na začetku si morda želiš biti sam. Bolečina te zapira vase. A v bolnišnici ni veliko izbire – prisiljen si odpreti prostor tudi drugemu. In prav tukaj se skriva priložnost: da pogled preusmeriš od sebe k bližnjemu.
Seveda ni vedno lahko. Včasih te sobolnik moti, te razdraži, ti vzame mir. A kljub temu verjamem, da smo si ljudje lahko dar. Prijazna beseda, majhna pomoč, iskrena bližina – vse to lahko olajša breme bolezni.
"Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi" (Rim 12,15)
Sama sem imela milost, da sem večkrat delila sobo z ljudmi, s katerimi smo si pomagali. Pomagali pri vstajanju, si nalivali čaj, delili tišino, solze in tudi smeh. V teh drobnih dejanjih sem začutila, da tudi moja preizkušnja dobiva smisel.
Presenetljivo hitro se lahko povežeš z nekom, ki doživlja podobno. Skupaj se zjokata, potožita, se razjezita – in tudi nasmejita. In ko pride čas odhoda, slovo ni več formalnost, ampak iskren trenutek hvaležnosti, pogosto pospremljen s solzami.
Bolnišnica kot prostor Božje bližine
Sčasoma sem začela drugače gledati na bolnišnično sobo. Ne le kot na prostor bolezni, ampak kot na prostor, kjer lahko Bog deluje – pogosto tiho in neopazno.
Tudi takrat, ko se tega ne zavedam, me lahko uporabi kot orodje. V prijazni besedi, potrpežljivosti, v tem, da prisluhnem ali preprosto ostanem ob nekom.
Biti kristjan v takšnem okolju ni vedno lahko, saj opažam, da se vse bolj uveljavlja sodobna miselnost "Verjamem v vesolje in pozitivno", ki mene ne zadovolji. Bog je več kot "vesolje" in "pozitivno".
Marsikdaj nam je dana preizkušnja, da se prav prek nje izpolni Božji načrt. Morda bolnišnica res ni kraj, kamor bi si želeli priti, a prav tukaj se lahko zgodijo nenavadne zgodbe, ki jih piše Božja roka.
