Škofjeloški pasijon, kot ga še ne poznate

Škofjeloški pasijon je veličastna predstava, ki jo ustvarja okrog 1500 prostovoljcev. Gre za največjo gledališko uprizoritev na Slovenskem. Da bi dobila pristno izkušnjo pasijonskega dogajanja, sem se odpravila med "pasijonce" – vse, ki sodelujejo pri pripravi in odrski izvedbi tega starodavnega besedila. Približno 1000 igralcev se mora zvrstiti v garderobi in maski, kjer zares vstopijo v svoj lik s pomočjo kostuma in mejkapa. A kako lahko v takšni množici sploh ohranjajo red?

V zaodrju je bilo kot v mravljišču. Ljudje so hiteli sem in tja, a zdelo se je, da točno vedo, kam morajo. Nekdanji Nunski samostan je bil poln ljudi, ki so se pripravljali na predstavo.

Najprej sem srečala gospo Heleno Janežič, vodjo garderobe. Povedala je, da so garderoberke začele svojo pasijonsko pot že novembra – takrat so začele s pomerjanjem kostumov na konkretnih igralcih. "Pasijon je bil nazadnje uprizorjen pred enajstimi leti in zdaj je marsikaj drugače – nekateri igralci so se zamenjali, pa tudi obstoječi so se spremenili." To so uredile do začetka predstav, zdaj pa na predstave vedno prve pridejo in zadnje odidejo, saj igralcem pomagajo tudi pri oblačenju, slačenju in vračanju oblek na svoja mesta. "Red vzdržujemo tako, da so kostumi razdeljeni po prizorih, vsak kostum je na svojem obešalniku pod številko prizora in na vsakem obešalniku je tudi ime igralca. Seveda pa se vseeno kdaj kaj izgubi: kakšna rokavica, pokrivalo, cehi so založili že tri klobuke," je smeje orisala delo.

V letošnjem pasijonu je prvič tako, da vsi igralci nosijo mejkap, kar pomeni, da so tudi na tem področju potrebovali okrepitve. Vodja maske Klara Leben Kušar je povedala, da dela s 30 dekleti, prostovoljkami, ki imajo željo in roko za to. "Preden se je pasijon začel, smo skupaj tudi vadile," nam je zaupala.

Zahtevnejše maske imajo fotografirane, da jih lažje poustvarijo, nekaj stvari pa je pripravljenih tudi vnaprej: umetne brade, Kristusove rane, rožičke za hudiče. Najpomembnejši v maski je čas. "Časovnica je jasno postavljena in masko delamo v štirih različnih sobah. Določeni liki so v specifičnih sobah, da so se lahko dekleta naučila narediti posamezne zahtevnejše maske."

Peter Šušteršič, ki igra enega izmed 13 Jezusov, je v pasijonu prvič. "Gre za gromozanski dogodek, veliko je kostumov in maske in biti majhen del te velike sestavljanke je nepozabna izkušnja," pravi. "Sem eden izmed Jezusov, ki ne govorijo, in mislil sem, da bo to razmeroma lahka vloga. Šele na vajah sem se zavedel, da se od mene veliko pričakuje. Začutil sem težo svoje vloge. Igram Jezusa pred Herodom, ko Herod želi znamenje, čudež. Kot Jezus poznam svojo usodo in obdajajo me občutki človeškosti, krhkosti, obenem pa želim Jezusa upodobiti z držo dostojanstva tudi v trpljenju."

Ker gre za tako velik projekt, je bilo skupnih vaj razmeroma malo, a so se tudi tam pogovarjali o tem, kako bi s svojimi vlogami kar najbolje pokazali Kristusov odnos do trpljenja.

Tudi Luka Šubic ima vlogo Jezusa – nastopa v prizoru "Marija sedem žalosti", ko ga mrtvega položijo v Marijino naročje. Svojo vlogo doživlja kot potrditev v veri in kot spodbudo za svojo duhovno pot. "Vsi smo grešniki in najprej se moramo zavedati, da moramo biti ponižni in slediti Njemu. Tudi v vlogo Jezusa lahko vneseš napuh, ki potem vse podre. V mojem prizoru Marija pove močno sporočilo: 'Ljudje, poglejte, kaj je Bog pretrpel za nas, kako daleč je šel, da bi nas odrešil'. To me nagovarja."

Posamezni prizori so razdeljeni po okoliških krajih, župnijah in kulturnih društvih. Pasijonsko dogajanje veliko pomeni vsem tem skupnostim: sodelujejo prebivalci Škofje Loke z okolico – igralci prihajajo tudi iz Žirov, Železnikov, iz občine Gorenje vas – Poljane, pa tudi iz Medvod in okolice Kranja.

Dva Luciferjeva stražarja, ki ju upodabljata mladeniča Vid in Ožbej, prideta v garderobo dve uri pred predstavo, v maski pa preživita kake pol ure. "Otroci, ki jih srečamo na ulicah, se nas morda malce bojijo, a tisti, ki sodelujejo v pasijonu, nas poznajo. Hudiči pevci so bolj strašni," sta povedala.

Staša Pelko sodeluje v 12. prizoru s Hieronimom, kjer ima vlogo križenosca. "Imam majhno vlogo – nosim rdeč križ, a počutim se počaščeno, da sem lahko del tega, ker gre za mojo kulturno dediščino. Vesela sem, da prihajam iz teh koncev in imam to možnost, da sem zraven," je povedala.

Alojz Bogataj je v Škofjeloški pasijon vključen že od samega začetka – leta 1999 in v vseh uprizoritvah pozneje je igral Jezusa v prizoru zadnje večerje. "Star sem bil ravno 33 let, zato je bila vloga Jezusa kot nalašč zame. A leta hitro tečejo in režiser je želel, da se prizori nekoliko prenovijo, igralci pa se vsekakor tudi menjamo. Prosili so me za vlogo Heroda, ki sem jo sprejel – če mi je Bog dal talente, jih moram uporabiti." Vloga Heroda se mu zdi težja kot vloga Jezusa. "Zdaj moram biti hudoben, ciničen, norčujem se iz Jezusa in ga ne jemljem resno. Vendarle pa poskušam vlogo odigrati kot vlogo. Ko se s soigralci vozimo na pasijon, zmolimo desetko za uspeh predstave in danes sem pomislil: 'Herod moli za uspeh Jezusovega sporočila …'"

Nad vsem skupaj bdi režiser Marcelo Brula, ki je na vprašanje, kaj je razlika med premierno uprizoritvijo in vsemi naslednjimi, nasmejano odgovoril, da nič. "Na prvi predstavi so bili res prisotni živci premiere, a vse ostalo ostaja enako. Igralcem po vsaki predstavi napišem mail, v katerem jim povem, kaj je treba še popraviti, na kaj morajo biti pozorni in tako se ves čas izpopolnjujejo in izboljšujejo."