Vsako leto znova me ob cvetni nedelji nekaj zmede. V evangeliju slišimo, kako je Jezus slovesno vstopil v Jeruzalem. Ljudje so ga navdušeno pozdravljali, mu mahali, ga slavili.
Potem pa mine le nekaj dni in Jezus je pribit na križ. Zapuščen, ponižan, njegovo telo je moralo prenesti bolečine, ki si jih ne morem niti približno predstavljati. Pod križem ne stoji več množica, ampak le še peščica.
Kje so bili tisti, ki so na cvetno nedeljo vzklikali "hozana"? So bili v petek med tistimi, ki so vpili: "Križaj ga!"? So se skrili? So obstali nekje v ozadju? Jim je bilo vseeno? So Jezusu zamerili? So si morda mislili, da se to njih pravzaprav ne tiče? Da je bolje ostati tiho?
Kje bi bila jaz?
Na cvetno nedeljo si sebe zlahka predstavljam v veseli množici. Tam, kjer sta navdušenje in veselje. Tam, kjer je dobro biti blizu Jezusu. Ampak kje bi bila na veliki petek? Bi bila med tistimi, ki bi vpili proti njemu? Bi se obrnila stran? Bi se skrila med množico? Bi si rekla, da itak ne morem pomagati? Da je vse skupaj preveč zapleteno? Bi bila razočarana?
Ali pa bi imela dovolj poguma, da ostanem blizu tudi takrat, ko ni več lepo? Ko ni več varno, ko biti na Jezusovi strani ne pomeni navdušenega vzklikanja, ampak vztrajanje ob nekom, ki je osramočen, zavrnjen?
Christian Gostečnik: Ko nas bližnji razočara …
O tem sem se pogovorila tudi s patrom Christianom Gostečnikom. Zanimalo me je, kaj se po njegovem dogaja v človeku, ko je en dan navdušen nad Jezusom, kmalu zatem pa neskončno razočaran.
Ljudje se pogosto zelo hitro pustimo obrniti po vetru, še posebej, kadar nas dosežejo informacije, ki padejo na našo nedorečeno notranjost, na naše strahove, ranjenosti in nestabilnost. Pri tem največkrat sploh ne razmišljamo o drugem človeku in o tem, kaj mu s svojim ravnanjem povzročamo, ampak predvsem iščemo svoje zadoščenje, svojo varnost, svoj izhod. Delujemo iz svoje jeze, besa, nezadovoljstva, neizpolnjenih pričakovanj in sesutih sanj.
Jezus je ozdravljal in delal dobro, a je bil hkrati za mnoge silovito sporen. In ko so se ljudje v svoji zakrknjenosti začeli zapirati pred tem, kar se je dogajalo v velikem tednu, so v Jezusa začeli odlagati in projicirati tisto, kar so nosili v sebi: sovraštvo, bes, razklanost, strah …
V takih trenutkih ne pride toliko na dan resnica o tistem, proti kateremu se množica obrne, ampak resnica o njih samih. Človek si pogosto najde tarčo, na katero lahko odloži svoja najgloblja in najbolj boleča čutenja. Zato se v množici tako hitro sprožita sovraštvo in jeza, ki v resnici nista nujno usmerjena prav v konkretno osebo, ampak v njej samo dobita prostor, da prideta na dan.
Tudi zato se ob očitnih krivicah tolikokrat zgodi, da ljudje ne odreagirajo. Ne le, da molčijo, včasih celo zagovarjajo rablja in krivijo žrtev. Ne zato, ker bi bilo to razumno, ampak ker je v ozadju strah – strah izpostaviti se, strah pokazati, kdo si, strah ostati sam.
Prav zato se vse to začne že zelo zgodaj: v šolah, v odnosih, na delovnih mestih. Raje se pridružimo močnejši strani, kot da bi tvegali, da tudi sami postanemo tarča. Človek se zato velikokrat ukloni množici, ker ga je strah. In ta strah ter sram sta osnovni zakonitosti, ki se ponavljata skozi zgodovino.
Tisto, česar v sebi ne predelamo, se vedno znova vrača in divje obnavlja. Zato se tudi danes vedno znova znajdemo pred istim vprašanjem: ne samo, kaj se je takrat zgodilo z množico, ampak kaj se dogaja v človeku, da ob krivici molči.
Za nas kristjane pa je bistveno, da je Jezus zdržal. Da ni pobegnil, da ni pokazal moči na način, kot so od njega pričakovali, da ni stopil s križa, čeprav bi lahko. Prav v tem vidimo njegovo zvestobo do konca. Če bi se rešil na spektakularen način, bi bilo vse skupaj skoraj preveč enostavno, preveč narejeno po človeški logiki moči. Tako pa je ostal. In prav s tem kaže, da ostaja tudi z nami v trenutkih, ko nam je najtežje.
Morda so ljudje od Jezusa pričakovali drugačnega Mesija. Močnega. Zmagovitega. Takšnega, ki bo uredil stvari po njihovih predstavah. Jezus pa ni šel po tej poti. Ni se odzval tako, kot bi si oni želeli. In razočaran človek je lahko zelo nevaren človek.
Velikokrat ljubim le svojo predstavo o Bogu in bližnjem
Kolikokrat sem blizu Jezusu, dokler me tolaži, dokler mi daje občutek varnosti in smisla? Kolikokrat pa se v meni nekaj zapre, ko ne ravna tako, kot bi si želela? Ko ne uredi stvari, za katere ga prosim? Ko molči? Ko ne stopi s križa?
Veliki teden ni le zgodba iz Svetega pisma, ampak se vedno znova dogaja tudi v meni. Tudi jaz Jezusa slavim, potem pa ne razumem, zakaj ne pokaže svoje moči, zakaj ne naredi čudeža, zakaj ne reši situacije na način, ki se meni zdi najbolj logičen in pravičen.
Morda pod križem ni ostala le peščica zato, ker so bili ostali ljudje hudobni. Morda je ostala le peščica tudi zato, ker je tako strašno težko ostati. Ker je lažje biti del navdušene množice kot stati ob križu. Ker je lažje slaviti nekoga v njegovi slavi, kot ga ljubiti v njegovi nemoči.
In prav tu me veliki teden najbolj razkrije. Rada bi verjela, da bi ostala. Da ne bi zatajila. Pa nisem prepričana. Morda bi naredila to, kar ljudje delamo tako pogosto: malo bi se umaknila, malo bi počakala, malo bi si razložila, da ne morem nič, malo bi preložila odgovornost na druge. In ravno zato me veliki teden ne pusti pri miru. Če bi se ustavila pri drugih, bi naredila en korak premalo. V teh dneh razmišljam o svojem bistvu. O meni, ki znam biti navdušena. O meni, ki znam slaviti in se veseliti. In tudi o meni, ki znam pobegniti.
Zdi se mi, da moja vera postane močnejša šele takrat, ko si to upam priznati. Ko ne ostanem pri varni misli, kako nestanovitni in krivi so bili drugi, ampak si dovolim pomisliti, da sem iz istega testa. Da se tudi v meni mešajo ljubezen, veselje in strah, zvestoba in beg, predanost in razočaranje.
Kje sem jaz, ko vidim krivice? Kje sem, ko nekdo ostane sam? Kje sem, ko nekoga obrekujejo? Kje sem, ko se nad nekom zgrne val posmeha, zavračanja, ostrih komentarjev, obsojanja? Kje sem, ko vem, da nekaj ni prav, pa je bolj udobno ostati tiho?
Zato v teh dneh prosim Jezusa za milost, da njega in svojega bližnjega ne bi ljubila samo takrat, ko ju razumem. Za milost, da ne bi ostala samo takrat, ko je vse lepo in veselo. Za milost, da bi znala ostati tudi takrat, ko je težko in ne dobim jasnega odgovora. Za milost, da me Jezusovo neizpolnjevanje mojih pričakovanj ne bi odvrnilo od njega, ampak me povabilo v globlji odnos z njim in z bližnjim.
Na cvetno nedeljo ni težko biti v množici. Veliki petek pa razkrije, kaj je zares v nas. In morda je prav zato ta teden tako svet. Ker ne razgali le Jezusove ljubezni, ampak tudi človekovo srce. Tudi moje. Tudi tvoje.
