“Duhovniki nismo stroji za maševanje”

Z vami delimo intervju s frančiškanom Andražem Arkom o duhovniškem poslanstvu. Iskren in iskriv pogovor, kot je on sam. Občasno tudi s kako spontano dramatično primesjo in vprašanjem, izzivom tudi za moderatorja. Živahen pogovor brez izdatne mere uradnosti.

Ne prezrite iskrivega pogovora:

📹 Kaj je za p. Andraža najlepše pri duhovniški službi? Kako doživlja spovedovanje? Kdo kuha in pomiva posodo, katere živali imajo v posebni samostanski skupnosti? Zakaj je pri eni od maš prasnil v smeh? Oglejte si v pogovoru. 📹

Večina ga kliče pater, "med drugim" pa je tudi župnik, brat in doktor. Na pot proti duhovniškemu poklicu ni krenil nemudoma po gimnazijskih letih, prej je namreč doštudiral socialno pedagogiko. Andraž Arko pravi, da je Bogu dopustil, da je dolgo trkal na njegovo srce.

"Ker sem trmoglav in trdosrčen. In sem se upiral. Po drugi strani pa: če bi šel po srednji šoli v samostan, ne vem, ali bi še bil frančiškan. Verjetno bi izstopil že kot bogoslovec. Bil sem še preveč divji. Saj ne, da zdaj nisem (nasmešek), ampak vseeno. Preprosto sem moral dozoreti, začeti stvari presojati z večjo treznostjo."

Posvečen je bil leta 2008, svojo duhovniško pot opisuje z besedami: bogato, izzivalno, preizkušano, milostno, hvaležno. Rojeni Ljubljančan je večinoma deloval v domačem mestu – na Viču, na Tromostovju in za Bežigradom. Pred slabimi tremi leti pa je sprejel novo poslanstvo, preselil se je v frančiškansko skupnost v Nazarje, kjer je postal župnik. Selitev je pomenila svojevrsten izziv, ni pa šlo niti brez preizkušenj, kot so bile poplave, ki so leta 2023 prizadele Nazarje. A je, kot pravi p. Andraž, to krajane še bolj povezalo. 

Skupnost soustvarjajo trije bratje (eden od njih, p. Tomaž Pinter, je o spovedi za Aleteio spregovoril pred kratkim) in dve sestri; delovanje je zaznamovano tudi z domom duhovnih vaj. "Pristni in iskreni odnosi so osnova krščanskega življenja. Če tega ni, hitro zaidemo v neko krščansko pozerstvo," poudarja.

Zastavili smo mu tudi vprašanje, koliko maš je imel največ v enem dnevu. "Mislim, da pet, a to ni v redu – to niso dobri rekordi," se nemudoma zresni.

"Maša lahko postane rutina. Gre za sveto zadevo, to ni, kot da bi pomival posodo. Pridejo ekstremne okoliščine, ko moraš, ampak … Razumem potrebe občestva, vendar argument 'ker je tako od nekdaj bilo' ne more vedno zdržati. Dolgo ne bo več tako. Žal," je realen: "Duhovniki nismo stroji za maševanje."

Močno ga nagovarjajo besede, ki jih je že slišal med spovedovanjem – tega ima za svojevrstne duhovne vaje in največjo duhovno pripravo na praznik – ali kje drugje. Nekaj v slogu: "Pater, če ne bi imel vere, ne vem, kje bi bil. Morda bi šel na štrik." Zato poudarja: "V preizkušnjah, ko te Gospod drži na nitki (ali ti njega), se rojeva upanje, da Bog ni izmišljija in pravljica. Izkušaš, da te nekdo nosi na rokah in te dviga."

Trpljenje velikega petka, tišina, mrtvilo groba, radost vstajenja so neločljivo povezani. "Nagibamo se k temu, da bi radi imeli le radost, le zarjo vstajenjskega jutra. Ne! Za to je treba iti skozi pasijon, grob. V to velikonočno skrivnost smo povabljeni. Na ta način sprejemati trpljenje in umiranje, ki ga živim skupaj z Gospodom in me dviguje." Vabljeni k ogledu celotnega pogovora. Blagoslovljeno veliko noč!