Ko arhitekt stopi v vlogo Jezusa: “Čutim, da je nad pasijonom velik žegen”

"Toliko ljudi spraviti na kup v eni majhni Loki – to je čudež," trdi Jure Hafnar iz okolice Škofje Loke, eden od 13 igralcev, ki so na Škofjeloškem pasijonu upodobili Jezusa. Po poklicu je arhitekt, sicer pa mož, oče, nekdanji skavt in človek, ki rad ustvarja z lesom, se ukvarja s športom ter dela z mladimi.

Pri pasijonu, ki – tako poudarja – ni predstava ali spektakel, ampak spokorna procesija, ni novinec. "Sodeloval sem že večkrat, prvič pa sem igralec. Prej sem na prizorišču skrbel za red," pripoveduje.

Pasijon mu je blizu že od otroštva. "Spomnim se prvega po ponovni oživitvi, ko sem bil star pet let. Moj oče je takrat nosil oder." Prav ta osebna povezanost in občutek, da gre za del njegove identitete, sta bila pomembna razloga, da se je odločil sodelovati tudi kot igralec.

"Škofjeloški pasijon mi je iz več razlogov zelo všeč. Prvi je gotovo ta, da sem tukaj doma in je to del mene. Drugi, da imam rad zgodovino in stara besedila. Imajo nekaj v sebi, kar me pritegne." Zadnje čase se vedno bolj zaveda, kakšna odgovornost in čast je, da Ločani pasijon ohranjajo in ga vedno znova uprizarjajo. "To, da bom sodeloval na pasijonu, mi je bilo popolnoma jasno. Vprašanje je bilo le, v kakšni obliki."

Jure pa se je v pasijon poglobil tudi zaradi svojega poklica – za magistrsko nalogo je pripravil idejno zasnovo prenove starega Nunskega samostana v Loki, ki si ga je zamislil kot kulturno središče ljudskega gledališča z imenom Pod streho pasijona.

Da v pasijonu igra ravno Jezusa, "si štejem v čast. To je pomembna vloga." Hkrati pa se je pojavila tudi odgovornost: "Je pa tudi skrb oziroma strah – če bom znal to prav izpeljati in odigrati tako, kot je treba."

Priprava na vlogo ni bila le učenje besedila ali gibanja. "Režiser nam je dal proste roke. Bolj kot sem pričakoval. Želel je, da igralec izrazi svoje občutke in hotenja ter da sebe v to vlogo," pojasnjuje.

Zato je bila ključna osebna in duhovna priprava. "Priprava na to vlogo se zelo lepo umešča v post. Treba je malo premoliti, premisliti in se vživeti v to temo."

Jure upodablja Jezusa v vrtu Getsemani, v trenutku, ko je potil krvavi pot. "To je nekaj, kar si človek ne more zamisliti … Še zdaleč ne morem reči, da to znam zaigrati. Razmišljaš o tem, poskušaš se poglobiti v to, kaj je Kristus res trpel in kako ga je moralo biti strah. Tako strah, da je potil krvavi pot. Nepredstavljivo."

Ob tem doda osebni uvid: "On je Bog, torej je vedel, kaj ga čaka. Trpel je pa kot človek. Po moje je bil to neizmeren strah, hkrati pa predanost, da izpolni Očetovo voljo."

Vsaka uprizoritev je bila drugačna. "Na obeh generalkah je bilo še toliko treme, da nisem mogel zares dojeti. Sem samo odigral tisto, kar sem se naučil."

Pozneje pa je prišla večja sproščenost in poglobitev: "Dobro se počutim na odru (kar mogoče ni v skladu z mojo vlogo 😊). Tako se lažje sprostim in odigram tako, kot si želim."

Vloga ga ni pustila ravnodušnega. "To je zelo lepa izkušnja, ki si jo bom zapomnil." Opisuje jo kot poglobitev svoje vere: "Razmišljaš o tem, kaj dejansko je Kristus trpel. Ne samo mučenje in smrt, ampak kaj vse je on takrat prevzel nase. To ni bil le umor nekega človeka, ampak veliko več."

In doda: " To je res močna priprava na veliki petek in veliko noč. Je razmislek o našem bivanju, o tem, da nas je Kristus odrešil."

Jure poudarja tudi pomen skupnosti, ki je zaradi pasijona nastala. "Ena od največjih lepot Škofjeloškega pasijona je, da poveže toliko ljudi."

Vzdušje v zakulisju opiše zelo živo: "Eni pripravljajo rekvizite, drugi so v maski, tretji se oblačijo … Včasih samo sedim in gledam. Res je posebno vzdušje."

"Vsi si želimo to dobro izpeljati in se zraven imeti tudi lepo, splesti kakšno prijateljstvo. Loka je zdaj gotovo malo drugačna kot ponavadi," pripoveduje.

Na koncu Jure izpostavi še nekaj, kar presega organizacijo in trud: "Čutim, da je nad pasijonom velik žegen: Toliko ljudi spraviti na kup v majhni Loki – to je čudež."