Veliki četrtek ni le spomin, je vstop v skrivnost

V novi epizodi podkasta Kefa sta se voditelja Peter Čemažar in Blaž Franko pogovarjala z duhovnikom Rokom Pogačnikom o pomenu velikega četrtka in celotnega velikonočnega tridnevja. Pogovor odpira pogled na eno najglobljih skrivnosti krščanske vere, ne le kot zgodovinski spomin, ampak kot živo izkušnjo, ki se dogaja tudi danes.

Kot poudarjajo sogovorniki, tridnevje ni le niz obredov, ampak je "celovita odrešenjska zgodba, ki usodno vpliva na življenje vseh nas". Prav zato ga ne moremo razumeti, če ga doživimo le delno ali površno.

Veliki četrtek pogosto dojemamo kot začetek praznikov, vendar sogovorniki opozarjajo, da gre za nekaj veliko več. V tem dnevu je že navzoče celotno velikonočno dogajanje, od zadnje večerje do križa in vstajenja.

Rok Pogačnik izpostavi: "sveta maša je vse". S tem nakaže, da v evharistiji ni le spomin, ampak resnična navzočnost Kristusove daritve. Gre za skrivnost, kjer se "zemlja sreča z nebesi" in kjer človek vstopa v nekaj, kar presega čas in prostor.

Poseben poudarek pogovora je namenjen znamenju umivanja nog. To dejanje ni le simbol ponižnosti, ampak razodetje Boga, ki se skloni k človeku. "Če pomislimo, da je Bog tak vladar, ki hoče poklekniti k mojim nogam ... Kakšnega velikega Boga imamo," poudarja Pogačnik.

Ob tem sogovorniki opozarjajo, da ta gesta ni namenjena le občudovanju, ampak posnemanju. Ljubezen, ki jo Kristus pokaže na veliki četrtek, postane merilo za življenje vsakega kristjana.

Ena izmed osrednjih misli pogovora je tudi povabilo k zaupanju. Človek pogosto želi sam nadzorovati svoje življenje, vendar velikonočni prazniki razkrivajo drugačno pot.

"Pusti, da jaz delam," je sporočilo Boga, ki ga sogovorniki prepoznavajo v teh dneh. Človek ne more sam premagati smrti, ne more sam doseči odrešenja, lahko pa sprejme dar, ki mu je ponujen.

To se konkretno uresničuje v zakramentih: v spovedi, kjer Bog človeka očisti, in v evharistiji, kjer se mu daje v hrano.

Velik izziv sodobnega človeka je, da ne ostane le opazovalec. A liturgija vabi k nečemu več. Ne gre za predstavo, ampak za aktivno sodelovanje.

"Pri maši nisem najprej prejemnik, ampak tisti, ki daruje," poudarjajo sogovorniki. Vsak vernik je povabljen, da prinese svoje življenje, svoje veselje, bolečine in napore ter jih združi z Jezusovo daritvijo.

Velikonočno tridnevje nas tako ne vabi k popolnosti, ampak k srečanju. Tudi če ne razumemo vsega, lahko vstopimo v velikonočno skrivnost.

Kot poudarjajo sogovorniki, je bistveno, da pridemo, da smo navzoči. Tam se začne nekaj, kar presega človekove moči in njegovo razumevanje. A prav v tem tihem, pogosto prezrtem ali neopaznem srečanju se človek rojeva v novo življenje.

Za globlje doživljanje tridnevja sogovorniki priporočajo tudi konkretno pripravo: branje Janezovega evangelija (poglavja 13–17), ki vsebuje Jezusove zadnje besede učencem.